Nekakšen virus antikulture in sovraštva do umetnosti je zajel to ljubo nam sosednjo državo in na sramotilnem stebru so se znašli možje, ki so ves svoj delovni vek posvetili skrbi za narodov blagor in tudi ohranjanje kulturne dediščine. Po nekdanjem premierju Ivu Sanaderju, ki je hrvaško kulturno blago obogatil z desetinami ročnih ur neprecenljive vrednosti in je na desetine umetnin spravil v svojo in prijateljevo garažo, da jih ne bi uničila zob časa in tranzicijska levica, zaradi česar ga pljuva vse, kar gre in leze po »lijepi njihovi«, je zdaj tarča barbarstva Nadan Vidošević. Nekdanji kandidat za predsednika Hrvaške in skoraj dosmrtni predsednik Hrvaške gospodarske zbornice (to mu je preprečila nedavna aretacija) je, povedo njegovi domači, leta in leta z gospodinjskimi prihranki na varno, v klet svoje 800 kvadratov velike vile v Zagrebu, spravil na stotine likovnih del in skulptur sodobnih hrvaških umetnikov. Tudi otrokom je trgal od žepnine, da je lahko uresničil načrt Hrvaške slike v hrvaško klet. Sosedje vedo povedati, kako se je prek ograje, ki obdaja vilo, dalo slišati srce parajoči jok otrok in obupane krike Nadanove žene, ki je rotila moža, naj nikar ne kupi slik Bukovca in Tartaglie ali Meštrovićevih skulptur, kajti otroci že šesti dan žulijo suh kruh in srbski pasulj. Nadan pa je skozi solze tulil, da se mu otroci smilijo, a da ne more pristati, da bi kapitalne slike hrvaške likovne umetnosti končale v tujini ali celo, bog varuj, v dnevni sobi kakšnega delavca iz tovarne lokomotiv Đuro Đaković. Tam pa bi potem mularija nabijala pikado na Vidovićevi mojstrovini Splitska luka. Pred propadom je rešil tudi za tri grške galeje amfor. Če bi ne bilo njega, bi jih prav gotovo kmetje iz Dalmatinske zagore danes uporabljali namesto nočnih posod.

Toda Nadan je tudi izjemno skromen človek. Čeprav je na varno spravil za, tako med brati, pet milijonov evrov umetnin, državi te hrambe nikoli ni zaračunal, pa tudi bahal se ni s tem. Zakaj bi se, saj je šlo za izrecno domoljubno dejanje. Nekaj prijateljem jih je pokazal, potem ko so se malo namakali v kletnem bazenu, prepotili v savni in fitnesu, ki seveda sodita zraven, ter okrepčali z žlahtno kapljico v barčku tik ob galeriji, ki je diskretno skrita za knjižno polico čez vso steno. V resnici pa je bilo vse to bogastvo namenjeno prihodnjim rodovom in zato je pritlehna in podla primerjava Vidoševićeve zbirke s tisto, ki so jo pokradli nacisti in so jo nedavno odkrili v neki kleti v Nemčiji. Nadan je namreč med prvimi dojel, da teh dragotin ne sme zaupati narodu, kajti, kot je dejal leta 2009, »Hrvati so leno, neizobraženo ljudstvo brez delovnih navad, ki je navajeno živeti na tujem denarju«. Če bi se do umetnin dokopala raja, bi jih prav gotovo v hipu razprodala in si nakupila vil, stanovanj, zemljišč, mercedesov in plovil, da bi bili takšni kot Nadan Vidošević. Pri njem pa so na varnem. Galerijo namreč čuva nagačen velik bel medved, ki ga je Nadan lastnoročno, skupaj z nekaj losi in srebrnimi lisicami, »poknil« nekje v Kanadi in tako pokazal, kako ljuba mu je Hrvaška. Odštel je vsaj 50.000 evrov, da bi se iz oči v oči soočil s kanadsko mrcino, čeprav bi za borih 10 tisočakov lahko ustrelil liškega kosmatinca kar z balkona svoje vikendice. Toda to bi bil hrvaški medo, Nadan pa, kot smo videli, nadvse ljubi vse, kar je hrvaško.