Takole pravi Shiller: »Ena od težav z ekonomijo je, da se nujno ukvarja s politiko in ne toliko z odkrivanjem osnov ekonomije. Nikomur v resnici ni dosti mar za ekonomske podatke, razen če so uporabljeni kot vodilo politiki. Ekonomski pojavi sami po sebi za nas niso enako privlačni, kot so notranja nihanja atoma ali delovanje mehurčkov in drugih organelov žive celice. Ekonomijo presojamo po tem, kaj lahko povzroči. Kot taka je ekonomija bolj tehnologija kot fizika, bolj praktična kot duhovna.«

Teh besed torej ni zapisal kakšen vstajnik iz Madrida, Ljubljane ali Aten, to so besede nobelovca, ki prav prostodušno priznava, da ima njegovo področje skrajno resno težavo, da so ekonomski podatki vredni toliko, kolikor jih ovrednoti politika. Ogromno ali nič, torej. Da to priznava, je dobro znamenje. Manj dobro znamenje je njegova (naivna ali zaigrana?) vera, da lahko večja znanstvenost ekonomije, predvsem pa vedenjska ekonomija, zagotovi izhod iz teh težav. Je Shiller neveden ali pa zgolj popolnoma prezre epistemološka spoznanja o tem, kako neverjeten preplet povsem zunajznanstvenih, se pravi socialnih, verskih, psiholoških in ideoloških prvin vpliva, spodbuja ali zavira znanstvena spoznanja? Kako znanost, pa naj je še tako eksaktna, trda znanost, na primer tista o delovanju mehurčkov in drugih organelov žive celice, nikoli ni nevtralna, nikoli do konca nedolžna, ker jo proizvaja in uporablja človek, iz mesa in krvi, ker je torej podvržena vsemu človeškemu, od rabe do zlorabe? In to ne le politične, o kateri govori, ampak tudi ekonomske, verske, ideološke itn.? Ali je torej ena izmed rešitev ne le finančne krize, ampak globalne iztirjenosti političnoekonomskega sistema, ki besno proizvaja bedo, lakoto in propadanje okolja na eni strani in popolnoma perverzno bogatenje kriznih profiterjev na drugi strani, res v vedenjski ekonomiji, ki se posveča predvsem analizi ravnanj »homo economicusa«, s tem pa k spodbujanju dobičkonosne naravnanosti vsega, proizvodnje, trga, potrošnje, vsega tistega, kar ta sistem poganja? Je vedenjska ekonomska znanost, ki se posveča preučevanju in tudi oblikovanju menedžerske in potrošniške psihološke strukture, nedolžna znanost, ki prinaša družbeni napredek?

Ilustracij o dvoumni »naravi« znanosti je nešteto, od tiste »zabavne« iz 19. stoletja, ko so na veliko tehtali ženske možgane, ker so hoteli znanstveno dokazati njihovo manjvrednost, do tiste najbolj razvpite, odkritja cepitve atoma, ki pa je hkrati omogočilo, da lahko norci vsak trenutek razstrelijo planet, pa do ravnanja kakšnega s »pomisleki« neobremenjenega znanstvenika Mengeleja, kot ga vidimo v Puenzovem filmu Wakolda: zločinec po povojnem pobegu v Argentino tam strastno raziskuje delovanje rastnega hormona za večjo prirast mesa na teletih, pa tudi na sosedovem dekletcu… A šlo mu je za brezhibno znanstveno nadzorovani eksperiment, po vseh pravilih znanstvenosti. Umanjkal je le en kriterij: etični.

V Camusovi drami Kaligula upravnik, torej finančni minister, ekonomist, če hočete, cesarja opozori na težave z državno blagajno. Kaligula, kot so imenovali Gaja Julija Cezarja, se zbudi iz otožnih sanjarjenj ob smrti sestre ljubice, ko je »rad ponavljal, da zanesljivo skrenemo s poti samo takrat, ko drugim zadajamo bolečino«, in se loti stvari. »Vladati se pravi krasti, to ve že vsak otrok,« pravi Kaligula, in »nič bolj nemoralno ni, če naravnost ropamo državljane, kot pa če s posrednimi davščinami privijamo ceno živil, ki so jim nujno potrebna. Če je važna državna blagajna, potem človeško življenje pač ni važno. To je menda jasno. Kdor deli tvoje mnenje, da denar pomeni vse, mora vzeti nase tudi sklep, da življenje potemtakem ne pomeni nič. Odločil sem se namreč, da bom odslej ravnal dosledno; in ker imam v rokah moč in oblast, boste kmalu okusili, kaj pomeni ta doslednost. Iztrebil bom vsakogar, ki bo ugovarjal, iztrebil bom vse ugovore.«

In zaukaže nacionalizacijo premoženja patricijev, ki morajo prevzeti tudi dolžnosti njegovih sužnjev, njihove žene pa morajo delati v bordelu – ker je jasno, da je najstarejša obrt pač tudi najbolj donosna.

In točno za to danes gre. Za zanašanje na trdnost tistih Upravnikovih ekonomskih in matematičnih modelov, ki jih želi in dobi politika. Politika želi rešiti svoje banke, ki so se zakockale. Predpostavljam, da je bil načrt, kako na primer iz Grčije iztisniti zadnjo kapljo, znanstveno brezhiben, saj veste, številke ne lažejo (ha!). In to so naredili. Le – le da denarja niso pobrali patricijem, tako kot Gaj, EU-cesar je eliti pogledal skozi prste in ji le delegiral nalogo. In ta je, preden bi jo doletela nacionalizacija, oplenila narod in uvedla radikalno privatizacijo. Tako radikalno, da so, s hkratno zadušitvijo medijev, iztrebili vse ugovore. Ugovarja sicer še vedno brezpravna »ulica«, a ti ugovori so brez moči. Ugovorov znotraj ekonomističnih patricijev ni bilo, ker so vsi imeli korist. Vsi so z velikim zanimanjem gledali ta nadzorovani znanstveni eksperiment puščanja krvi.

In ker ekonomijo, kot pravi Shiller, presojamo po tem, kaj lahko povzroči, bi po vsem tem pričakovali, da se neha obnašati kot orožarska industrija, ki svoje učinke pač meri po največjem možnem številu mrtvih in po največjem možnem bogatenju njenih lastnikov. Pričakovali bi, da ekonomija, vsi ti učeni znanstveniki ugotovijo, da s svojimi ubijalskimi ekonomskimi modeli dobavljajo politiki tiho, nevidno orožje, da so dobavniki bojnega strupa na bojnem polju, kjer je mrtvih in pohabljenih neskončno več kot v vsaki vojni.