Življenje profesionalnega športnika je navidezno idealno. A da posameznik pride med najboljše na svetu, o katerih se govori po celotni zemeljski obli in o katerih se piše po svetovnih časopisih, mora prehoditi trnovo pot. V mladosti se mora posvetiti izključno treningom in puščati ob strani stvari, ki jih počnejo ostali najstniki, kar je vse prej kot lahko. Nato mora prestati kakovostno sito in se utrditi med elito, kjer na njega prežijo številne stvari in dejavniki, ki ga lahko spravijo s tira in ga poženejo na kriva pota. V najboljših letih je stalno pod sojem žarometov, javnost spremlja njegov sleherni premik in debatira o vsaki podaji, strelu, metu...

Najboljši se v takem načinu življenju počutijo kot ribe v vodi, pri mnogih pa težave nastopijo, ko žarometi ugasnejo, torej ko se izteče aktivna profesionalna kariera. Nekateri kljub vrtoglavim številkam na tekočem računu ne zdržijo v mirovanju in se podajo v trenerske, menedžerske, tudi komentatorske vode. Obstajajo pa tudi bolj žalostne zgodbe, ko profesionalni športniki po karieri ne najdejo smisla v drugih poslih in zaidejo v depresijo, alkoholizem, težave z igrami na srečo... Nekateri zabredejo celo tako globoko, da se njihove zgodbe končajo tragično.

Institucionalizirani

O omenjeni problematiki profesionalni športniki v preteklosti niso velikokrat spregovorili na glas, zato je bila kolumna zdaj že nekdanjega nogometnega vratarja Davida Jamesa v angleškem časopisu The Guardian pred nekaj več kot letom dni izredno odmevna. Takrat je nekdanji čuvaj mreže angleške reprezentance še aktivno igral nogomet, v časopisnih vrsticah pa se je na glas spraševal, kaj bo počel po koncu kariere. Pri takratnih enainštiridesetih letih je zapisal, da ga je kruto dejstvo končno doletelo – nogometa ne bo mogel igrati večno.

»Po 26 letih profesionalne kariere sem povsem institucionaliziran. Kako se bom spopadel z življenjem po nogometni karieri? Nepojasnjena smrt Garyja Speeda je povzročila, da so mnogi nogometaši bolj odkrito spregovorili o depresiji po koncu profesionalnih karier. Primerov je ogromno, od Deana Windassa do Stana Collymora. Igralci, ki so bili nekoč velike zvezde, so se nenadoma počutili izgubljene. Nogomet je naša odvisnost. Živeli smo sanje, a kar naenkrat pride kruti konec. V prijateljskem pogovoru mi je Robbie Savage dejal, da pridejo dnevi, ko enostavno ne ve, kaj bi sam s seboj. Celotno življenje smo sledili navodilom, kar naenkrat pa moramo odločitve sprejemati sami, moramo odrasti in se ponovno vključiti nazaj v družbo,« je razmišljal David James, ki je v karieri igral za Watford, Liverpool, Aston Villo, West Ham, Manchester City, Portsmouth, Bristol City, Bournemouth in islandski IBV Vestmannaeyjar.

James je med drugim zapisal tudi, da se verjetno marsikdo sprašuje, zakaj bi bili nogometaši depresivni. Odgovarja, da mesto v središču pozornosti in ogromno denarja omogočata lep vsakdan, a da nogomet ni resnično življenje. Mnogi poskušajo temu ubežati tako, da na druge načine ostanejo v športnem svetu, a dodaja, da se resničnemu življenju ne morejo izogibati večno. Posledice profesionalne kariere pa velikokrat trpijo tudi najbližji. »Nogomet kontrolira naše družinsko življenje. Igralci živimo za pohvale in se obremenjujemo ob grajah. To vpliva na odnose z našimi partnerji, otroci, prijatelji in kolegi. V času svoje profesionalne kariere sem bil prava nočna mora. Po zmagi z Liverpoolom s 3:1 sem prišel domov povsem poklapan, ker nisem ohranil mreže nedotaknjene. Kdor koli se mi je poskušal približati, sem ga nadrl. Še najbolj trpijo otroci. V mojem življenju sem veliko več vložil v nogomet kot v vlogo očeta. Ko se upokojiš, se znajdeš v skrhanem družinskem življenju, ki ga začenjaš na novo sestavljati. Postati moraš pravi oče, pravi mož, pravi sin. Nihče nas ne opozori, da se kaj takšnega lahko zgodi, in na koga naj se obrnemo. Lahko si najbogatejši človek na svetu, a ne moreš nekomu plačati, da ti uredi družinsko življenje.«

James na koncu kolumne doda, da bi večje sodelovanje klubov s psihologi rešilo številne težave. A hkrati poudari, da si marsikateri športnik svojih težav in tegob ne upa razkriti ter zaprositi za pomoč psihologa, saj se hitro lahko dogodi, da ga ljudje v klubu ali javnost, če se stvar razve, označijo za norega.

Velik privilegij

Tudi nekdaj uspešni slovenski športniki niso imuni za težave, ki nastopijo po profesionalni karieri. Eden najboljših evropskih košarkarjev vseh časov Jure Zdovc se je že pri tridesetih zaradi lažje poškodbe hrbtenice prvič upokojil, a kmalu prišel do pomembnega spoznanja. »Trideseto leto je nekoliko kritično pri športnikih. Veliko jih poznam, recimo Danilović, tudi Kozmus, ki so pri teh letih začeli razmišljati, da lahko v življenju počnejo še kaj drugega. Šel sem za trenerja v Komet in nato spoznal, kako velik privilegij je, da lahko igram košarko na visoki ravni. Zato sem se hitro vrnil in zdaj tudi športnikom, ki jih srečujem, priporočam, naj igrajo čim dlje.« Ko enkrat namreč prenehaš igrati, padeš iz milnega balončka, pravi Zdovc. Iz sveta, ko vsi drugi skrbijo zate, imaš povsod privilegije, te imajo vsi radi in te trepljajo po ramenu, skrbijo zate in ti ni treba ničesar narediti, stopiš v realnost, kjer nastopi streznitev. »Hitro spoznaš, da nenadoma iz zvezde in priljubljene osebe padeš v to, da si marsikomu sovražnik in predstavljaš nevarnost. Nekomu boš morda prevzel službo ali pa si z idejami nekomu nevaren.«

Dvakratni evropski prvak in svetovni prvak z reprezentanco Jugoslavije priznava, da se je po koncu profesionalne kariere precej lovil. Sprva se je preizkusil kot trener, a hitro uvidel, kako težak kruh je to in da je precej odvisen od drugih. Nato se je odločil, da bo agent, a spoznal, da je tam še težje. Izkoristil je tudi priložnost in se preizkusil v vlogi športnega direktorja pri Union Olimpiji, kjer prav tako ni našel smisla. »Dolgo časa sem potreboval, da sem dojel, kaj hočem. Vseeno sem v tem obdobju osebno rasel vsak dan. Še danes pa imam težave s sprejemanjem tega, da vse skupaj ni tako, kot sem si zamislil, da bo, ko sem še igral. Vsak dan se moraš namreč boriti z raznoraznimi nevarnostmi in lobiji. Povsem drugače je, kot sem si predstavljal.«

Psihičnih težav Zdovc v času po karieri ni imel. Pravi pa, da pozna ogromno ljudi, posebej iz njegove generacije, ki se niso znašli in ne vedo, kaj bi. »Delajo bolj ali manj nič. Nekaj bi tukaj, nekaj tam, niso posebej priljubljeni... Veliki igralci nikoli niso imeli dlake na jeziku in jih ni strah povedati svojega mišljenja oziroma resnice, ker so finančno preskrbljeni. A denar hitro kopni in ni vse. Človek mora delati in biti ustvarjalen,« meni z Limogesom evropski klubski prvak, ki se zaveda privilegiranega položaja, v katerem je. »Srečen sem, da sem se na koncu našel v trenerskem poslu in mi za zdaj zadeve kar lepo tečejo. Veselim se prihodnosti. To je velik privilegij.«

Od slave, ki jo je doživljal v karieri, Zdovc nikoli ni bil odvisen. Ker je tak tip človeka, doda. »Godilo mi je, manjka pa mi ne, morda tudi zato, ker se nerad kažem in izpostavljam. Zagotovo pa ni človeka, ki mu slava ne bi godila.« Se je pa med kariero razvila neka druga odvisnost, ki je prisotna še zdaj, ko je uspešen v trenerskih vodah. »Adrenalin je prisoten pred in po tekmi, ne glede na to, ali zmagaš ali izgubiš. Tudi adrenalin je neke vrste zasvojenost in ga po koncu kariere močno pogrešaš.«

Največja težava osmisliti življenje

Da je upokojitev velika prelomnica športnika v življenju, se strinja tudi športni psiholog Matej Lunežnik. Meni, da psihične težave niso toliko odvisne od pogrešanja blišča in slave, temveč od nečesa drugega. »Športnik ima med kariero dan pokrit. Zjutraj ve, kdaj bo vstal, kaj bo jedel, kdaj ima prvi trening, kdaj drugega, kaj bo vmes počel. Ve, kdaj bodo tekme, kaj je njegov cilj in kako se izmeri. Po koncu kariere pa tega ni več.« Lunežnik pravi, da je v športu močno prisotna želja po razvoju, kar je osnovna paradigma vsakega človeka. Ko je kariere enkrat konec, se športnik znajde v smrtnem življenju, kjer je merljivosti izredno malo. »Znajde se na tem, da mora najti službo in osmisliti svoje življenje. To je večji problem kot potreba po blišču in slavi.« Da se številni športniki po koncu karier odločijo postati trenerji, agenti, skavti ali v kakšni drugi funkciji ostati v športu, je po Lunežnikovem mnenju posledica štirih dejavnikov. Prvi je, da so vajeni določenega načina življenja, drugi je znanje, tretji, da šport prinaša zadovoljitve, četrti pa, da ga imajo radi.

Član strokovnega sveta športnih psihologov Slovenije poudarja, da je vloga športnega psihologa pri upokojitvi športnikov lahko velika. »Poskušamo mu preorientirati cilje in vrednote. Športnik ima samo eno prizmo, ki je povezana s športom. Pogled mu poskušamo preusmeriti tudi v druge stvari v življenju, ki mu lahko prinašajo podobne občutke, kot recimo družina, služba... Prikažemo mu prednosti in pomanjkljivosti športa. S preorientacijo in spreminjanjem pogleda na življenje mu lahko zelo pomagamo.«