In to je v grobem bolj ali manj vse. V tej banalni vsakdanjosti in v vladavini plehkosti in slabega okusa na odru ni prostora za kako hudo filozofijo, kaj šele eksistencialistično. S temi dvodimenzionalnimi plakati, »brezkarakternimi tipi« ni (niti mišljeno), da bi človek vzpostavil kakšno posebno vez »strahu in sočutja« ali si delal kakšen etični ali teoretski problem – tudi ko »cepajo kot muhe« na odru. Predstava je zrežirana kot slaba, porozna in kičasta komedija na političnem podiju, ki smo ji vsakodnevno priča in je vse svoje adute izrabila že ob nastopu situacije kot take; od tu naprej zmore v zlajnanem ponavljanju izvabiti le še kakšen kisel nasmešek, zlasti ko jezikovno zastopa prav vse lokalne interese po vrsti, da bi kar najžlahtneje pokrila vso razgibanost »rimskega imperija« (od primorskega do štajerskega, od gorenjskega do dolenjskega dialekta). Skratka, umetnost tukaj nastopa kot farsa naše vsakdanje in realne tragedije – resnici na ljubo se predstava (samo)kritično posmehne tudi predstavnikom umetnosti v »prestopicavosti« misli, ki ne sežejo do dejanj –, pri kateri se je vprašati, kako nizko smo padli.
Igralsko iz te burleske političnih statistov, ki si z dialektom ne pustijo povsem odžreti svoje vloge, izstopajo Kereja Jerneja Šugmana, ki se v svoji načelnosti ne da zmesti niti med vratolomnimi plesnimi obrati in s humornim učinkom tipa, iz kakšnega testa je vendar ta zalega, ki se trudoma tako »fino« nosi; pa Saša Tabaković kot mrkogledi brkatež resnobne linije Metelij, prava politična maskota, tudi Jurij Zrnec kot postarani radoživec Senekt. Na nasprotni, torej cesarjevi strani, pa Polona Juh kot edina ženska, lahkoživa priležnica Kesonija, ki se odloči ne trapiti glave s svetom, pa čeprav mora zato včasih pogoltniti kakšen grižljaj, in Bojan Emeršič kot »master of ceremonies«, Helikon.
Kaj nam ta banalni kontekst lahko pove o Kaliguli? Kaligule kot vladarja ne zmore ravno povzdigniti, ta se, skozi živo in artikulirano (samo)uprizarjanje Marka Mandića, ki najprej nejeverno motri podobo v zrcalu, ustoliči sam v hladno nepremakljivost kipa; predvsem pa ta Kaligula prikazuje idejo o (samo)modeliranju zgodovinske skulpture, živega spomenika, ki nenehno vstaja v naš čas kot fantom. Kaligula kot besedilo, ki med drugim nakaže nekaj pikantnih idej, kako napolniti državni proračun, ter ponuja gledalcu privoščljiv pogled na padec politične in družbene smetane v realnost enakosti in bedo klečeplazenja, ta Kaligula je kot metaforična politična umetnina sposobna aktualnost pr(epr)ičati sama zase. Zastavitev Kaligule v SNG Drama Ljubljana, ki si je pustila vso umetniško moč omejiti z banalnostjo političnega trenutka, v katerem se nahajamo, pa ne priča o ničemer spodbudnem.