Zares, delo tega kitarista, skladatelja, saksofonista, elektrofonika, tonskega producenta, vodje bendov, založnika, pisca, izdelovalca glasbil, »zgodovinskega igralca na newyorški dowtnown sceni«, ki je medtem šla v franže, je tako raznovrstno – in seže v vse konce, ki si jih »običajni« glasbenik težko predstavlja. Čeprav se temu prisilnemu »multitaskingu« počasi približuje marsikdo med tukajšnjimi glasbeniki. Eden izmed razlogov za to je povsem banalen. Radi se mu ognemo, ga namerno spregledamo/preslišimo, saj »v zadnji instanci« velja za ekonomističnega. To je kulturno izdelana poslušalska finta – potopiti se v sonično nekontaminiranost glasbenih figur.
Kdor sledi imenitnemu spletnemu »road diaryju« Elliotta Sharpa, ki je desetletni dnevnik zapisov, vtisov, komentarjev s turnej, koncertov, priprav za snemanje albumov ali vaj za izvedbo novega dela, bo med branjem vrstic hitro dojel, da glasbene odločitve za to ali ono niso povsem avtonomne. Vendar bo kot glasbenik/skladatelj med svojim delom ves čas stremel k temu, kakor da so. To je super trik, kakor da vsak novi glasbeni akt izhaja iz povsem čistega znotrajglasbenega premisleka, iz problemov, ki so popolnoma glasbeni. Sharp, eden redkih pravih glasbenih konstruktivistov stare, ameriške »moderne« šole, to ves čas dela. Je graditelj nove muzike. Njegovi glasbeni prijatelji se ravno zato radi včasih pošalijo, da vseskozi »igra-sklada-igra« en sam komad. To je ultimativen kompliment iz samega osrčja glasbene profesije: najprej njegovi drži. Njena manj svetla plat je ta, kaj konkretno pomeni zanj, glasbenika na trgu.
Zato je toliko boljše soočenje z njim »v živo«, na koncertu, kjer skladatelj igra. In ta skladatelj rad igra. Je čudak, magister glasbene kompozicije – gorje, njegov profesor je bil Morton Feldman – ker nikoli ni intimno pristajal na ločitev skladatelja od izvajalca/glasbenika. Uživa v igranju v situaciji, kjer je improvizacija ena izmed glasbenih tehnik pri izvajanju komada, ki se dela. Večer Defonije (ciklus spet brca, kar veseli) v klubu Gromka za štirideset glav ob zoprnemu dežju zunaj je dal minulo nedeljo »klasičnega« Sharpa. Oziroma narobe, Sharp je dal »klasično« kitarsko predstavo, dva dolga solo kosa z dodatkom. Že to koncertno ritualno dopolnilo je ponudilo ničkoliko odtenkov in pomenskih odvodov v njegovem poimenovanju »newyorški Delta blues«, ko je bilo prav vse – rezek potek s »slidom« do skrčene oktave in povsod vmes, zatolčeni bas s palcem, kratek, skrepeneli obrazec iz bluesovske zgodovine – ves čas podvrženo neki intimni štoriji formiranja glasbenika in njenega vkomponiranja v moderno glasbeno tvarino.
Prvi kos so bile variacije na Theloniusa Monka (reminiscenca je album Sharp plays Monk, 2005); znani motivi in medli obrisi skladb jazzovskega modernista so bili odskočna deska za strunarjev pohod, ki je bil poudarjeno zrnat, dobro ozvočen, da je poudarjal nemilozvočne interference, medsebojno pobijanje in stapljanje kitarskega zvena do famoznih, tesnobnih prstnih perkusivnih grozdov na ubiralki. Drugi kos, Momentum Anomaly (tudi lani izdani album), je bil nadaljevanje poglobljenega študija možnosti novih uglasitev za akustično solo kitaro, ki se jim posveča od albuma/komada Velocity of Hue (2003). Krožeči motiv niza alikvotnih arpedžov, ki je skelet komada, je odpiral druge možnosti v nadzorovani igri, prehajanju iz enega strunskega stanja v drugega. Sharp je markanten, telesen špilavec po strunah, ki kljub »elektroakustičnemu« izkoristku glasbila odrinja nakopičeno emocijo pri igranju kitare. Če se ji približa, navadno je to kakšno izmed občih mest, jo bo takoj potisnil vstran ali nadgradil oziroma gradil na novo iz preskribiranega motiva. Vražje dober kitarski špil. Tako blizu in tako daleč.
