Od 45 kvot je enajst izborjenih v alpskem smučanju in deskanju, v skokih devet, osem v tekih, štiri v nordijski kombinaciji in dve mesti v disciplini prostega smučanja. Omenimo še šest mest v biatlonu, ki je pod okriljem Mednarodne biatlonske zveze (IBU). To seveda ni dokončno. Ne zgolj zato, ker v biatlonu prosijo še za mesto druge biatlonke. Dodatne norme z zaostrenimi kriteriji je postavil tudi Olimpijski komite Slovenije. Prav to, če odmislimo boj za prestižni stolček vodje delegacije, bo vse bolj vroča tema. Te zgodbe se, kakopak, ponavljajo pred vsakimi igrami.

Za zdaj so najglasnejši v tekaških in biatlonskih vrstah. Ker so dodatni slovenski kriteriji postavljeni nenormalno zaostreno. Denimo za štafete, ponos moči ekip. Pogoj za nastop na igrah je uvrstitev do šestega mesta na tekmah svetovnega pokala. Brez dvoma je to raven favoritov za kolajno. Nič drugače ni med posamezniki, zato ni čudno, da imajo izpolnjeno normo le tekačici Katja Višnar in Vesna Fabjan ter biatlonci Jakov Fak, Klemen Bauer in Teja Gregorin.

Opozarjanje na ta globok razkorak ni odveč. Doslej še nisem videl analize, ki bi potrjevala, da zaostrovanje prispeva k dvigu uspešnosti na igrah, čeprav so osnovni kriteriji za nastop seveda smiselni (forma, poškodbe, bolezni). V vrhunskem športu ni več turistov. Tako in tako se je doslej največkrat izkazalo, da doma ostanejo nesrečneži zaradi neenotnih kriterijev brez upoštevanja specifičnosti panog in športniki z manj vpliva v funkcionarskih vrstah. Samo en dvom: bi si za hokejsko reprezentanco drznil kdo pomisliti na dodatne norme, čeprav bi ob enakih kriterijih lahko? Ne. Imejmo vse športnike enako radi. To je bistvo. Ponosni na vse.