Vsak poskus rekonstrukcije levega političnega pola se verjetno mora začeti z analizo vzrokov in posledic silovite implozije leta 2004, ko se je s srhljivo natančnostjo začela uresničevati napoved Janeza Drnovška iz leta 1998, da se bodo pobili za njegovo nasledstvo.

Preživeti debelo desetletje na oblasti je ogromna količina časa že sama po sebi, če pa gre za čas, ko se postavlja država, podsistemi, demokratične institucije, s projekti, kot so denacionalizacija, privatizacija, lastninjenje, gradnja infrastrukture, energetskih sistemov ali postavljanje na noge lastne vojske, pa stvar dobiva že kar nečloveške dimenzije skušnjave in še marsičesa. Popolnoma razumljivo je, da tako dolgo obdobje na oblasti, predvsem pa v pravkar nastali državi, prinese, naplavi, razkrije in razgrne marsikaj. Vendar ko govorimo o zaključni fazi tega dolgoletnega vladanja levice, s poudarkom na obdobju med letoma 2002 in 2004, govorimo seveda o precej bolj kompleksnih in težjih stvareh. Levica se bo brez tega soočenja težko premaknila naprej.

Vojnović je pred nedavnim pisal o vseevropski raziskavi iz leta 2004. Raziskovalci so spraševali po vseh koncih Evrope, ali se strinjajo s tem, da bi šlo družbi bolje, če bi vsak posameznik skrbel le zase. S to razmeroma preprosto trditvijo se je strinjalo recimo 1,4 odstotka Švedov, 6,5 odstotka Nemcev, 11,1 odstotka Britancev in tako naprej do Slovencev, ki so podprli to izjavo v kar 57 odstotkih. Prav tako je bilo v Sloveniji najmanj takšnih, ki se s to trditvijo niso strinjali, le 23,3 odstotka, medtem ko se s to trditvijo ni strinjalo od 60 do 70 odstotkov Nemcev, Fincev, Nizozemcev, Portugalcev, Islandcev, Ircev, Švicarjev, Dancev, Špancev, Madžarov, Grkov, Britancev in Čehov. In seveda 94,8 odstotka Švedov.

Ti rezultati iz leta 2004, po dvanajstletnem vladanju levice, na svoj način precej natančno povzemajo atmosfero iz zaključne faze te dvanajstletne vladarske epopeje levice. V tistem času pogovori o selitvi iz države zaradi občutka klavstrofobičnosti, zaradi občutka, da imamo vsi skupaj pokrovko nad glavo, občutka, da dobesedno ni več špranje, ki je debelo desetletje trajajoča kontinuiteta ne bi pokrila, niso bili nobena posebna redkost. Aroganca, vehemenca, samozadostnost, samoumevnost in ležernosti vladajoče elite in njenih odvodov v vse podsisteme in družbene skupine so v končni fazi dosegle takšno stopnjo, da je bila perspektiva še enega mandata levice veliko hujša od nočne more z imenom Janez Janša. Ne bi bilo slabo za levico, če bi zares ozavestila dejstvo, da je leta 2004 lepo število njihovih volilcev spustilo volilne listke v skrinjice z občutkom, da so bili pravkar še enkrat, tokrat dokončno ponižani. Stranke, ki naj bi bile blizu po svetovnem nazoru, so jih tako rekoč prisilile, da so požrli lastno digniteto in v agoniji, da se preseka situacija, prvič in zadnjič obkrožili Janšo. Hkrati pa lahko iz opisa atmosfere, zaprtosti in klavstrofobičnosti dobite večino potrebnih parametrov, ki so generirali njihovo zrcalno sliko, podobo Janeza Janše, kakršnega poznamo danes.

Od leta 2004 do danes smo bili priče dvema poskusoma prestrukturiranja na levi strani, vendar se je tako pri trojčku Pahor, Kresal, Golobič kot pri Jankoviću pokazalo, da je prtljaga, ki jo vlačijo za sabo, enostavno prevelika. In to ne glede na to, da je bila ena ključnih programskih točk stranke Zares v »samoomejevanju«, kar je zelo natančno in lucidno postavljen akcent, da je na vrh LDS prišla takrat sveža in udarna Katarina Kresal ter da je ob njima stal najbolj priljubljen politik v državi, Borut Pahor. Trojček je govoril o novi paradigmi, vendar je bil pregloboko ujet vanjo, da bi lahko to presekal. Janković pa je samo in zgolj ena od oblik Nejanše. Podstat, iz katere se je napajala stara levica, je preprosto izčrpana. Protesti so to artikulirali s sloganom »niti – niti«, ki prvič prestopa bipolarno krožno ujetost in medsebojno zrcaljenje tranzicijske levice in Janeza Janše.

Vse, kar bo presegalo to krožno strukturo, to bipolarno matrico iztrošenih kadrov in ideologij, to notorično kazanje s prstom v lastno zrcalo sliko, je »nevarno« za celoten politični prostor. Nerganje tako desnice kot levice nad Toninom je v tem smislu simptomatično in upravičeno. V slovenski politiki je trenutno letvica spuščena izjemno nizko, tako kot tudi pričakovanja ljudi. Išče se zelo preproste in bazične stvari, kot recimo doslednost v drži in iz nje izhajajočo kredibilnost, odmik od fanatične zaveze tej ali oni barvi oziroma ideologiji (kar ne pomeni zanikanja lastnega svetovnega nazora, kar, se zdi, starejša generacija dejansko težko razume), ali recimo, da se nestrinjanje ne razume kot izdaja, ampak kot odpiranje prostora za dialog in argumentacijo. Ja, za tako preproste, za tako osnovne stvari gre, tako smo na psu.

Medtem ko skupine na levi strani natančno tehtajo ta ali oni model tega ali onega demokratičnega socializma, zamujajo dragocen čas. Edino oseba, ki se bo sposobna brez izmikanja in zardevanja soočiti z bremenom preteklega časa, hkrati pa bo z nekim normalnim in kultiviranim odnosom vztrajala pri višjem nivoju delovanja in komunikacije v javnem prostoru ne glede na vse, lahko premakne stvari naprej. Za različne vsebine in nianse bo še ogromno časa, pot do tega časa pa vodi samo skozi proces normalizacije in umirjanja prostora.