Težko je verjeti, koliko volje, spretnosti in truda je potrebnih, da mladenič prime v roke košarkaško žogo, kaj šele, da jo potiska po žlebu in jo na koncu »zakuca« v čisto pravi koš. A je potem laže verjeti, koliko veselja je bilo ob tem in koliko spodbudnih aplavzov je doživel prav vsak udeleženec devetega državnega prvenstva tako imenovanih iger MATP, ki se jih udeležujejo gibalno najbolj ovirani v okviru gibanja Specialna olimpijada.

In take igre niso kar tako. Vse poteka kot na čisto pravih olimpijskih igrah. Z mimohodom in predstavitvijo udeležencev, himno, slavnostnim govornikom, ki igre odpre (tokrat je bil to svetovni rekorder ter svetovni prvak v plavanju, paraolimpijec Darko Đurić), in svečano zaprisego udeležencev. To sta tokrat skupaj povedala naš prvi dobitnik medalje na zimskih olimpijskih igrah Jure Franko in udeleženec iger Jaka Dobnikar. »Če ne morem zmagati, naj bom pogumen v svojem poskusu,« se glasi del zaprisege – in tega poguma v športni dvorani radovljiške gostinske šole ni manjkalo.

Radost zaradi svojih dosežkov

»Gre za čisto radost, ki je v športu zdravih skoraj ne vidiš več. Zato sem rad zraven. Evo, zdajle mi gredo kocine pokonci, ko pomislim na dogodek z Japonske, ko sem spremljal fanta z motnjo v razvoju na slalomski smučarski tekmi. Sredi proge se je ustavil, visoko v zrak dvignil roke in zavpil, zmagal sem! Nisem mu mogel dopovedati, da mora najprej prismučati do cilja. On se je počutil zmagovalca že sredi proge in jaz tudi,« je dejal srebrni iz Sarajeva leta 1984 Jure Franko.

Tudi Darko Đurić vse bolj občuti ne le zvezdništvo, pač pa predvsem dejstvo, da je s svojo življenjsko zgodbo lahko vzornik ne le športnikom ter invalidom, pač pa slehernemu posamezniku. »To sicer drži, a se sam počutim enako kot prej, ko še nisem bil znan. Najbolj me veseli, da s svojo prepoznavnostjo in nastopanjem v javnosti pomagam razbijati tabuje o invalidih, tisto miselnost, da gre za vase zaprte ljudi, ki nikamor nočejo. Ravno tako smo sposobni velikih dosežkov – in nič drugače ni na dogodkih, kot so te igre v Radovljici, ki so pravzaprav bistvo športa, ki ni le tekmovanje, pač pa uživanje v lastnem napredku. Vidim, da gre za velike užitke tako za udeležence kot za njihove spremljevalce,« je dejal Đurić.

Zmagovalci, ki ne obupajo

In prav to je po besedah podpredsednice izvršnega odbora specialne olimpijade Slovenije Tanje Princes bistvo tovrstnih dogodkov: »Pri specialni olimpijadi gre za stroga pravila in spodbujanje samostojnosti, izkazalo pa se je, da zunaj teh iger ostanejo mnogi, ki so gibalno tako ovirani, da se jih ne morejo udeležiti. Zato smo razvili ta program, ki je primeren za osebe s kombiniranimi, težjimi motnjami v razvoju. Tudi oni lahko trenirajo in tekmujejo, kar je pomembno za kondicijo, socialne spretnosti, pridobivanje prijateljev in podobno. Postanejo del okolja in so v njem tudi opaženi,« je razložila Princesova.

In ker ne gre za tekmovanje, so bili vsi udeleženci zmagovalci, vsi so dobili enaka priznanja in vsi so se veselili svojih in uspehov drugih. »Najraje imam igre z žogo, tečem in se vozim s kolesom, kar mi je še najbolj všeč,« je s težavo, a velikim veseljem povedal Elvir iz Krškega. Kot pri mnogih drugih je beseda tudi njegovemu prijatelju Alešu stežka šla z jezika, a je pokimal, da je treniral veliko in namesto z besedami to dokazal z dejanji: kljub hudi gibalni oviri je »zabil« koš v eni izmed iger.

»Vsak se mora nekje dokazati in za te naše otroke je takih priložnosti malo. Seveda pa gre tudi za gibalni napredek, ki je ob pravi vadbi, za katero je motivacija tudi tako tekmovanje, lahko zelo velik. In tako so lažje premagljive tudi ovire v njihovem vsakdanjem življenju. Žal je vedno premalo denarja za drage rekvizite pa tudi za spremljevalce. Tu bi moral imeti vsak svojega, a še zdaleč ni tako. Vendar obupati seveda ne gre,« je dejal učitelj športne vzgoje Pavel Pirc.