Prvi koncert je najbrž že nakazal nekatere poudarke – žal čisto vsi niso bili preveč pozitivni. Še posebej mučen je bil v tem pogledu prvi del koncerta. Veseli sicer, da se je na njem znašla Sinfonia per archi, morda največje delo Uroša Kreka, v katerem se skladatelj celo najbolj drzno spogleduje s takrat pri nas še vedno aktualnim modernizmom, toda seveda na svoj originalen, zadržan način, ki nato v celotno slogovno gmoto prinaša jasno neoklasicistično izčiščenost, deloma trpek ekspresionistični izraz in celo nekaj bartókovske ritmične nabritosti. Toda izvedba je razkrila precej manj, kot skriva partitura. Najbolj je begala izrazita ritmična neusklajenost, razmazani vstopi (kljub navidez zanesljivi taktirki), številne pasaže, ki so izgubljale svojo jasnost. Dirigentkino branje je bilo hitro, celo hlastajoče in kljub temu, da se je zdelo, da želi partituro poustvariti čim bolj korektno, je ostajal priokus, da Krekova velika glasba prav zares nikogar ne zanima. Tako je začetno sestavljanje harmonskega grozda minilo brez grozeče polnosti, drugi stavek ni prinesel odsotnih klicev, diatonični višek je bil vse preveč mimobežen, v finalu se ni sestavil pravi ritmični pulz.
Tudi v Saint-Saënsov Prvi koncert za violončelo ni bilo vnešeno prav veliko truda. Še naprej so se vrstili ritmično razmazani akordi, tudi pasaže. Na srečo orkester ni ničesar »pokvaril«, ker je bil tudi violončelist Joseph Johnson v svoji solistični vlogi precej bled. Že nastop mota je bil izrazno neviden, neodločen, tonsko celo preveč umaknjen. V liričnih delih se je sicer izkazala solistova tonska občutljivost, vendar pa ta ni našla svojega bolj razboritega protipola, zaradi česar je Saint-Saënsov enostavčni niz (oziroma ciklična struktura) vse bolj razpadal na odseke, namesto da bi postajal prava simfonična igra.
V drugem delu, ob Brahmsovi Prvi simfoniji, je postalo jasno, čemu se je v procesu vežbanja dajalo prednost: velika, mestoma tudi že oguljena simfonija je imela prednost pred veliko slovensko glasbo. Šele Brahms je tako zares dokončno izmeril Wilsonovo. Zdaj je bilo le dejavneje čutiti oblikovalno voljo, tehnične napake so bile reducirane, orkester je bolj zvenel kot enotna gmota. Žal pa oblikovalne sile niso vseh koščkov partiture napajale z enako koncentracijo: zelo pogosto smo bili priča »padlim« frazam. Tako se je počasni uvod začel majestetično, zvočno nasičeno, a je nato tudi padel in tik pred nastopom prve teme povsem skoprnel, ne da bi nosil kakršno koli napetost, pričakovanje. Za drugim problemom je bolehal finale, katerega glavna tema je bila zastavljena precej hitro, kar je najprej oskubilo možnosti za bolj poglobljeno fraziranje, nato pa tudi za konstantno stopnjevanje. Toda kljub tem pomislekom ostaja okus, da je bila želja, da se je orkestrsko igro čistilo, da se je razmišljalo. Upati velja, da je to samo prvi korak v pravo smer.