Igra Gola (v prevodu Tamare Doneve) starejše Nje in mlajšega Njega seveda ne sleče v dobesednem pomenu; osebi nista pred nami toliko »goli« (v svoji biti), kolikor se njun odnos v prostoru, kjer žge vročina – seveda v funkciji zunanje manifestacije notranje zadušljivosti –, prevesi v situacijo razgaljanja. Psihološka drama ju v le nekaj urah, še niti ne v celem dnevu, ki pa zadostuje za izris položajev znotraj razmerja, namreč pripelje do točke, ko v Njeni mrzlični skrbi Zanj – to najslikoviteje odražajo kruhki kot podoba nenehne pripravljenosti na zadovoljevanje njegove lakote – enostavno mora priti do nekega preobrata.
Režiser Alen Jelen v sodelovanju z dramaturginjo Špelo Kravogel smiselno opušča besedilno eksplicitnost v prikazih hranjenja (in bruhanja); prvi vidni korak v tej smeri uprizoritev pokaže že tako, da malikovanega hrbta ne kaže v goloti, temveč zakritega, tam in vendar odmaknjenega neposrednemu (očesnemu) zajetju. Z vsakdanjimi oblačili se tudi kostumsko (Andrej Vrhovnik) odmakne od avtoričinih napotkov – in z vsem tem besedilu, ki kaže močno težnjo k pojasnjevanju, prej dodaja kot pa odvzema; scenografsko (Tina Mohorović in Adriana Furlan) pa v minimalistični maniri zgolj s posteljo označi prostor spalnice, ki jo kot del širše bivalne celote oblikujejo le še prehodi v druge prostore ali iz stanovanja. Skratka, v omejevanju sredstev je uprizoritvena pozornost osredotočena na samo podajanje odnosa – tudi glasbena oprema Darje Hlavke Godina je nevsiljiva –, ki z opustitvami dobi tudi interpretativno nekoliko predrugačeno sliko.
Jelen torej izvirno dramsko predlogo v procesu uprizarjanja s soustvarjalci obdela, medtem ko režijsko deluje v skladu z omenjenimi redukcijskimi prijemi. V uprizoritvi Gola tako izstopita igralski stvaritvi Nataše Barbare Gračner in Jerneja Gašperina. Nje ne ugledamo zgolj kot žensko, ki s skrbjo Zanj pravzaprav poganja njun odnos, niti zgolj kot tisto, ki Ga s takšnim delovanjem ohranja ob sebi, temveč tudi kot žensko, ki obvladuje svoj položaj v razmerju. Tako denimo prepričanja, da Ga »ljubi bolj« in da je »tako tudi prav«, ne le ponavlja, ampak ga izreka tudi zelo premišljeno. On do Njene skrbi ni brez zadržkov, še preden se ji dokončno upre; do posesivne ljubezni se obrne z razvrednotenjem Njenih dejanj in zavzemanjem vse bolj odločne drže. Njunega razmerja tako ne sestavljata dva »skrajna« pola (tiste, ki skrbi, in tistega, ki je zadovoljen, pa tudi tiste, ki si ga lasti, in tistega, ki to sprejme); trenje je toliko močnejše, ker na eni in drugi strani vsebuje elemente, ki tovrstno »skrajnost« razbijejo in z zakritostjo prepreden odnos tako dodatno razplastijo.