Primerjava kvantitete in kvalitete naših glasbenih biografij in kronologij s tovrstno literaturo drugod po svetu bi (verjetno) med drugim pokazala našo zavrtost. Ob pregovorni zavisti in ljubosumju neradi odkrito govorimo o polpreteklosti. Za šankom že, ne pa (za) javno(st). Bojazen, da bi se zamerili, je vedno v zraku in se kot temna senca vleče za poglobljenim raziskovalcem življenj, zgodb in ozadij. Težko je pisati o živih. Zbiranje pričevanj, spominov, anekdot, spletk, javnih tajn ter njihovo križanje z dokumenti in drugimi viri izrisuje najrazličnejše povezave. Od vplivov do klanov, od naključij do zarot, od skritih ljubezni do zamolčanih incestov.
»Pri pisanju biografij gre za iskanje resnice in razkrivanje skrivnosti, zato je to delo v resnici v marsičem podobno pisanju detektivskih romanov,« je za Sobotno prilogo (9. novembra 2013) povedala poljska pisateljica Agata Tuszynska, avtorica odmevne biografije znamenite židovske pevke, velike zvezde predvojne Poljske in varšavskega geta Vere Gran, ki je bila obtožena kolaboracije z nacisti. »Pisanje biografij je nenehno vstopanje v življenja drugih. Poiskati moraš skrivnosti, ki so bile doslej skrbno skrite. Brez tega ni dobrih biografij in ne dobrih biografov.«
Brez skrivnosti je glasbena biografija Ciganska kri izpod peresa plodovitega glasbenega publicista, pesnika, pisatelja, prevajalca in kantavtorja Mateja Krajnca. Kot dolgoletni kronist Ota Pestnerja je kronološko zbral njegovo glasbo na papirju in pri tem ohranil svoj značilni slog natančnega faktografskega zapisovanja. Seznani nas, pri kom se je Pestner navdihoval in od kod je črpal, o ozadjih pesmi, kako se je prebijal in postal očak med slovenskimi estradniki. V pletenju življenjske mreže se pogreša bolj odkrita izpoved protagonista, ki bi kot umetnik pripovedoval o umetnosti. Vseeno je njegov duh ves čas prisoten. Treba je pojasniti, da je skupaj s Krajncem odločal o obliki knjige, v kateri se namenoma nista posvečala škandalom in aferam, ki jih – roko na srce – Pestnerjeva kariera niti ne premore veliko. Da je imel Oto Pestner pomembno besedo pri nastanku knjige, šaljivo opozori navedek iz njegovega dnevnika na koncu knjige: »Krajnc je spet klical. Hoče se pogovarjati o glasbi. Predobro ga poznam, fakina, ne bo me pretental, tako je rumen, da so kanarčki v primerjavi z njim čisti amaterji. Rad bi slišal tisto med vrsticami.« Da, prav tisto med vrsticami se pogreša v Ciganski krvi. Umanjka dotik z duhom časa, vonj po tistih letih in odmev tiste glasbe, o kateri beremo v knjigi. Pestner je vedno znal ločiti poslovno od zasebnega in tako je tudi v dotičnem primeru.
