Za polnejše razumevanje Orwellove dokumentaristične pisateljske avanture med delavstvom v severnoangleških revirjih je potrebno znanje vsaj nekaj računstva; v prvem delu knjige so namreč navedene podrobnosti o razmerjih, ki določajo pripadnost določenemu družbenemu sloju glede na pričakovano plačilo – za tekoče prebiranje morda moteči podatki, a za splošnejšo sliko razmer v industriji osnovni. Orwell se je napotil v pokrajine, kjer so bili pogoji življenja kar se da različni, različne pa so bile tudi zmožnosti ljudi, s katerimi se je družil in jih spraševal o človeških načelih; kot opazovalec razmeroma krutih okoliščin, kjer se je bil stalen boj za prostor in svoje mesto v njem, se je pri poznejši analizi pridobljenih podatkov pogosto znašel v interpretativni zadregi; kot raziskovalec je poskušal doumeti predsodke, ki so prisotni med ljudmi različnih družbenih slojev, ras in drugih življenjskih izhodišč, in ko primerja izkušnje, pridobljene daleč stran, ugotovi, da se popolnoma isto dogaja kar preblizu.
Glavna odlika knjige je v še vedno neodbojni vzpostavitvi raznih pojmovanj za družbena gibanja, ki naj bi ponazorila vzrok za človeško potrebo po zatiranju. Lahko se namreč razvršča tiste razlike v človeški govorici, ki naredijo osnovo za skoraj zaokrožene človeške združbe. Nastanejo narečja in vmesni govori, kar povzroči prepoznavanje ljudi glede na družbeni sloj. In prav v raziskovanju takšnih odtenkov se lahko prepozna ostrina pisateljevega čuta ter njegova občutljivost; prav to naredi zbližanje s knjigo Pot v Wigan za prestop v možnost spopada z lastno zaplotnostjo.