»Na Rabu je tako pihalo, da je pesek kar v kotle nosilo. In smo jedli pesek v tisti nezabeljeni vodi. Včasih je plavala notri kost ali košček buče. Pa bi se za to kmalu stepli.« Tako je enajstletni Alojzij Ješelnik sredi vojne, leta 1944, v šolskem spisu po vrnitvi iz internacije v italijanskih taboriščih na Rabu in v Gonarsu opisal svoje izkušnje.
Spis je eden izmed mnogih, ki sta jih zgodovinarja mag. Metka Gombač in dr. Boris M. Gombač objavila v knjigi Trpljenje otrok v vojni (izšla je pri Mladinski knjigi v zbirki Premiki), pred leti pa so bili na ogled tudi na razstavi Ko je umrl moj oče v atriju ZRC SAZU. Knjiga je tako del širšega projekta, ki je, kot pojasnjujeta avtorja, nastal v luči zanikanja povzročiteljev vojne in zahtev po »popravi krivic«, predvsem v obliki denacionalizacije, ki sta ju po osamosvojitvi vse bolj odločno izražali nekdanji okupacijski državi, Italija in Nemčija. Takšne zahteve sta seveda omogočili družbena in zgodovinska revizija vojnih dogodkov, ki sta med drugim minimalizirali pomen slovenskih internirancev in tudi italijanskih taborišč. Ta so nekako obveljala za manj strašna kot tista nacistična; kot vemo, jih je tudi Berlusconi pred leti označil celo za »letovišča«.
Hkrati živimo v času, ko spet neverjetno veliko otrok po svetu trpi vojno, avtorja pa sta podobnost s slovenskimi taboriščnimi otroci našla tudi v tem, kar se danes dogaja v italijanskih, grških in španskih taboriščih za migrante.
Nepredstavljive grozote
Otroški spisi so nastali v šolah na osvobojenem ozemlju v letih 1943 in 1944 in jih je bilo presenetljivo veliko. Ta besedila so dragoceno pričevanjsko gradivo o tem, kaj je med vojno prestajalo civilno prebivalstvo, predvsem otroci in ženske, medtem ko so bili moški v ekonomski emigraciji, v partizanih, v zaporih ali pobiti.
Z današnjega vidika je za mlajše generacije nedoumljiv primer Raba, ki ga zdaj poznamo kot očarljiv počitniški otok, takrat pa je bilo na njem najhujše italijansko taborišče v tem delu Evrope; na grozote spominja tamkajšnji spominski kompleks arhitekta Edvarda Ravnikarja. Italijanska Treviso in Gonars sta svojo zgodovino dolgo prikrivala, fašizem pa je bil sistematično brisan iz splošne italijanske vednosti in izobraževanja. V prav ta teden prikazanem filmu Onstran žice režiserja Dorina Miniguttija je videti, da v Gonarsu ostajajo le še betonska stranišča na koruznem polju.
Težko si je predstavljati, kaj so preživljali ženske in otroci, ki so jim doma požgali hiše in jih internirali na Rab, v vročini in mrazu izpostavljeno šotorsko taborišče, ali v celinska taborišča v Furlaniji-Julijski krajini. Kar so doživeli, se nam v knjigi razkriva na tri načine: skozi besedilo avtorjev, skozi otroške spise in fotografije ter skozi spomine zdaj že ostarelih internirancev. Vse troje govori o grozljivem otroškem strahu ob pustošenju Italijanov, ki so zažigali hiše, da bi kaznovali moške in onemogočili vrnitev družin, o streljanjih pred otroškimi očmi, o strahu ob prvem potovanju po morju, o šoku pogleda na gole starše med dezinfekcijo, o vročini, žeji, lakoti, nevihtah, mrazu, umiranju njihovih starih staršev, mlajših bratcev in sestric. Tudi vrnitev domov je bila nadvse stresna, domovi so bili večinoma uničeni, tudi tiste otroke, ki so še imeli starše, so zaradi ureditve bivanjskih razmer pogosto začasno ločili od njih. In temu se je že kmalu pridružila tudi stigma »interniranci«.
Med molkom in prebolevanjem
Izbira tematike spisov je imela dvojno vlogo, poleg narodnobuditeljske in pričevanjske vsekakor tudi terapevtsko v primarnem smislu. Učiteljice, ki so se otrokom posvetile z izjemnim žarom, o čemer pričajo preživeli, so na tak način spodbujale ubesedenje travmatičnih doživetij in s tem njihovo ozaveščenje in psihološko predelavo. Z današnjega vidika bi si gotovo želeli, da bi bili ti spisi manj »pološčeni«, saj je videti, da gre za čistopise z brezhibnim rokopisom, očitnimi slovničnimi popravki in s priučenim besednjakom, kar jih je deloma oropalo prvinskosti in neposrednosti izpovedi; to velja tudi za risbice, ki so bile s svojo geometrijsko čistostjo očitno podvržene tedanjemu šolskemu likovnemu kanonu. Ravno zato so tako dragocene sedanje izpovedi teh ljudi, njihovo previdno iskanje besed, njihova razcepljenost med spomini in neizbrisljivimi psihičnimi ranami ter molkom in potrebo po pozabi.
Oboje, tako potreba po zamolčanju kot izpovedi, se zdi pogojeno z notranjimi in zunanjimi dejavniki; intimna želja po posredovanju izkušnje se izmenjuje z željo po njenem izbrisu, družinsko in družbeno okolje pa ravno tako nihata med potrebo po ohranjanju spomina in sočutjem ter zasičenostjo in političnimi instrumentalizacijami.
Človek tako s svojo rano na koncu ostaja sam: »Sami slabi spomini so, dobrih skoraj ni. Zato se jim skušam izogniti in vse skupaj pozabiti. Ampak ko po televiziji vidim prizore iz sveta, kako trpijo otroci, me spet premaga obupna žalost. Zato nekaj malega dajem za Unicef, za lačne otroke v Afriki, kot spomin na nas. (…) Medtem ko govorim, se mi v misel vsiljuje še sto dogodkov, povezanih z mojim življenjem. Kar blisknejo mi skozi glavo in potem ni več miru. Začnem se spraševati, ali je to pravično, ali bi moje življenje lahko bilo drugačno. Tega filma potem ne morem več ustaviti. Kar razvija se sam od sebe, nekontrolirano, ne morem ga več zbrisati. In te bolečine nočem več trpeti.«
