Toda ta festivalski »fenomen« je lahko tudi paradoksen, če ga postavimo v globalno kinematografsko in gledalsko situacijo. Če ne ravno globalna (kajti Indija je poseben primer), zato pa nedvomno prevladujoča kinematografska situacija je namreč takšna, da kinu ne gre dobro. Kinematografski obisk upada, ker ljudje raje gledajo filme doma. Individualno gledanje filmov vse bolj prevladuje nad kolektivnim gledanjem. Nedavna britanska raziskava je pokazala, da se je od petih milijard ogledov filmov na leto v Veliki Britaniji let šest odstotkov teh ogledov dogodilo v kinu. Ta, za kino tako dramatična situacija se je začela z videotekami v 80. letih prejšnjega stoletja, toda tako drastična je postala po zaslugi interneta in ekranov vse višjih definicij in vse večjih dimenzij. Slovenski kinematografi so lani nabrali 2,6 milijona gledalcev, kar še ni najslabše, a bili so časi, ko so jih imeli tudi nad 10 milijonov. Ti časi se ne bodo nikoli več vrnili.

Toda ko pride novembra v mesto filmski festival, torej Liffe, se vse spremeni. Ne le da ljubljanski Cankarjev dom za deset dni postane največji kino v mestu in v Kinu Šiška koncerte zamenjajo filmi, ampak se tudi v preostalih treh mestnih kinodvoranah (Komuni, Kinodvoru in Kinoteki) tre toliko ljudi kot nikoli med letom. Kako to? Še posebno ker je danes že tako, da bi si gledalci vsaj nekatere »liffovske« filme lahko oskrbeli tudi po internetu. Jih torej še vedno raje gledajo v kinu? Ali pa gredo v kino zato, ker se dogaja festival? Čisto verjetno, ampak ali to pomeni, da je sam festival privlačnejši od filmov, ki jih prikazuje? Da in ne, ker festival ne bi bil tako privlačen, če ne bi v tako zgoščeni obliki prikazal filmov tekočega leta in iz skoraj svetovne produkcije, ki jih sicer – vsaj velike večine – ne bomo videli ne v kinu, ne na televiziji, ne na internetu. Ta razlog je že skoraj dve desetletji liffovski »raison d'etre«. Da ne omenjamo tega, da smo prek filmov lahko na določen način na tekočem tudi o svetu, vsaj o njegovem mentalnem stanju.

Liffovski »raison d'etre« je seveda v največji meri pogojen z dejstvom multipleksov. Ti so pokopali mestne kinodvorane, toda zdaj tudi njim ne gre več najbolje. Ljubljanski Kolosej ima še najboljši promet z risanko Smrkci, ki je nabrala nekaj nad 110.000 gledalcev, vendar je tudi najdlje na sporedu (15 tednov). Številni drugi hollywoodski filmi pa imajo manj gledalcev kot trije slovenski: Čefurji raus! – nad 48.000, Razredni sovražnik – nad 28.000 in najnovejši, Gremo mi po svoje II. – nad 38.000 (o »fenomenu« tega filma bom raje tiho, ker ga ne razumem). Če upoštevamo samo te številke, se vsiljuje sklep, da gre samo še slovenskim filmom tako dobro kot Ljubljanskemu mednarodnemu filmskemu festivalu.