Najprej logična ugotovitev: jasno je, da koalicijski poslanci zagovarjajo tisto, kar predlaga vlada, in opozicijski streljajo z vsemi topovi proti. Ena razpravljalka je to slikovito povedala: glasovala bom proti vašemu in glasovala za naš amandma. Skratka, vse skupaj je bil teater za TV-kamere.

In kaj je bilo zabavnega v tem teatru. Najprej splošen vtis, da so morali iz opozicijskih vrst nastopati tudi tisti iz druge in tretje lige, ki redko stopijo na oder. Malo se jim je tresel glas, malo so slabo prebrali napisano in bili deležni očitajočih pogledov prvokategornikov iz lastnih vrst. Eva Irgl je po nekaj urah vstala in lepo povedala: »Bom še jaz nekaj povedala, da se moji poslanski kolegi ne bodo preveč utrudili.« Potem je v dobri minuti tolikokrat omenila Alenko Bratušek, da se je predsednici vlade moralo pošteno kolcati.

Težko bi se bilo odločiti, kdo je v izjemni konkurenci Branka Grimsa, Zvonka Černača, Jožeta Tanka, Franca Pukšiča in Alenke Jeraj prejel viktorja za najboljši prispevek. Zagotovo je v vrhu Jožef Jerovšek z razpravo, da hoče ta vlada pomendrati svoje državljane, uničiti tiste, ki so nekaj ustvarili in v bistvu uvaja otomanski davek. Pobira tistim, ki jih ne mara, in se spravlja celo na sakralne objekte.

Koalicijski poslanci so bili bolj tiho. Po štirih urah je poslanec Samo Bevk ugotovil, da bo šlo razpravljanje v nedogled, če bodo šli naprej s tem tempom. Končno je nekomu kapnilo, da se gre v teatru absurda do konca. Govori tako dolgo, da gredo že vsi v dvorani spat. Da se ponavljajo ene in iste stvari v nedogled. Kamere pa so še vključene. Da se pokaže, koga res skrbi in kateri so brezbrižni.

In kaj skrbi zaskrbljene? Prvič, da sploh fašemo davek, drugič, da ga v peticiji zavrača več kot sedemdeset tisoč državljanov, da je davek nepravičen in ocenjene premičnine ena sama šlamastika. Dejstvo je, da ga ni državljana, ki bi podpiral kakršen koli davek. Dejstvo je tudi, da bo vsak lastnik nepremičnine uradniku dokazoval, kako je njegova bajta vredna petdeset jurjev, ko pa bo prišel kupec, bo dokazoval, da je vredna dvesto jurjev. Dejstvo pa je tudi, da vse skrbi za Slovenijo. In če je Slovenija v težavah, potem je logično, da ji vsi pomagamo. Torej, vse, ki skrbi, bi morali ravnati ravno nasprotno. Biti veseli, da skozi davek pomagamo tej državi, za katero so zaskrbljeni tudi v Evropski ljudski stranki – EPP.

Rosvita Pesek je z veseljem sporočila, kako EPP zahteva sprejetje striktnih lustracijskih zakonov, dosledno spoštovanje zakonov in zaskrbljenost zaradi obsodbe Janeza Janše. EPP nam sporoča, da lahko to deželo reši le Janez, ki je pred kamerami odločno povedal, da pri nas tranzicija ni uspela in bo Slovenija iz krize prišla le, če bo upoštevala priporočila EPP. Priporočila, ki so po Ljudmili Novak posledica prepevanja Bandiere Rosse predsednice vlade v Stožicah, so zgodba zase. Zgodba zase je tudi Ljudmila, ki ji zgodovina in muzika nista najbolj blizu. Ljudmili pa najbolje odgovarja eden od mimoidočih na ulici z besedami: Fantje, ne ga srat'. Ali pa ugotovitev Savine Atai v šovu Gostilna išče šefa: Če greš domov, pojdi z dvignjeno glavo. Fino bi bilo, če bi to zares vzeli tudi naši politiki. Obsojeni, obremenjeni s hipotekam ali preprosto nedorasli…