Promotorji nenehnega napredka so dandanes zaradi neuspeha svojega vseobsežnega projekta družbe in samouničujočih posledic mnogih skrbno načrtovanih razvojnih, zlasti industrijskih praks v čedalje hujših škripcih. V svojih cerebralnih retortah varijo iz dneva v dan bolj megleno zmedo. Na Slovenskem so se tako že prikopali do zgledno metafizične propozicije, da so nekateri pojavi, kot npr. družba, ki je gospe Thatcher ni uspelo zatipati, pač nevidni. Toda medtem ko ljubi Bog svoje zanikovalce včasih le opozori nase – celo na idole ustvarjajočem opernem odru (denimo v Verdijevem Nabuccu) ali v hudo posvetnjaški sedmi umetnosti (npr. v Markovićevem filmu Tito in jaz) se je mogoče soočiti s posledicami njegove eksistence –, svarilnega glasu socialnega projekta nekako ni slišati. Železna lady je tako v politiki lahko žela tudi okrutne uspehe, za katere ni plačala niti penija.

A še večje grozovitosti znajo ljudem prirediti oblastniki, ki svojo vlogo na odru vsakokratne zdajšnjosti najdevajo v dirigiranju spremembam. Tisti, ki spričo občosti družbenega projekta menijo, da niti njihova podoba ni pomembna (kot »brezobrazni« graditelj vzhodnonemškega demokratičnega socializma Markus Wolf ali člani neuvrščene mjanmarske vojaške hunte), seveda niso nikakršna izjema. To je v marsičem posledica neizbirčne vere njihovih vzornikov v brezobzirni historični intervencionizem, ki naj ustvari socialni determinizem. Ne gre namreč pozabljati, da je imel Karl Marx pozitiven odnos do kislih sadov Disraelijevega imperializma, saj naj bi britanski kolonializem kastno-statično Indijo utirjal na evropski kolovoz, ki ga je dojemal kot magistralo za kotaleče se kolo zgodovine. Prav tako mu je bil všeč lord Randolph H. Spencer - Churchill, čigar torijski demokratizem je dokazal, da širjenje volilne pravice ne vodi nujno k zmagoslavju »resnično častivrednega« Williama E. Gladstona, ki se mu je zdelo vredno iskati splošno soglasje in sporazum sodobnikov do te mere, da se je vseobsežni projekt družbe spričo popuščanja nasprotij med različnimi skupinami ljudi začel zdeti uresničljiv. A nazadnje se je velikemu liberalnemu prvaku udejanjenje občega reda sožitja na podlagi na široko razprostrtih avtonomij zaradi urgentnosti parcialnih vprašanj ponesrečilo enako temeljito kot stoletje pozneje Lyndonu B. Johnsonu program Great Society, ki si je ime in cilj izposodil pri razsvetljenskem ekonomističnem mislecu Adamu Smithu. Moremo si predstavljati nelagodje Karla Marxa zaradi realnosti obeta vzpostavitve družbe pod emancipacijskimi gladstonovskimi ozvezdji, saj bi potem ne bilo prostora za njegove eliminacionistične naklepe pod emblemom razrednega in narodnostnega boja – čeprav nobena vživitev v položaj drugega ni identična s silo in stisko tistega, ki se znajde v skrajno zagatni situaciji... Prav lahko ne bi bilo nič niti z vpisom ene rokopisne strani Komunističnega manifesta in dela Kapitala na seznam dediščine planetarnega pomena – na katerem sta se nedavno pridružila najznačilnejšim pomnikom človeške minulosti!

Oznanjevalci splošne blagodati cvetov napredka, ki rasejo bodisi iz reformske ihte bodisi iz revolucionarne sle, pa se v najtišjih urah tu in tam tudi sami soočajo z dvomi o lastnem početju. Čeprav jim je uspelo ugonobiti prenekaterega nasprotnika (tudi na mnogo bolj spektakularen način, kot so se znebili drugega lorda Falklanda), nikoli niso mogli utišati vprašanj o smiselnosti svojega ravnanja. Doslej sta pač le dve revoluciji – angleška leta 1688 in ameriška 1772/1776–1783 – uresničili, kar sta obetali ob svoji zori. Pri vseh drugih je bil predvidljiv samo začetek. Končale so se čisto drugje in povsem drugače, kot so si zamišljali njihovi snovalci.

Avtorji sprememb so si iz dvomov najpogosteje pomagali v okviru paradigme Émila Couéja, ki je ljudem priporočal avtosugestivno zatrjevanje, da vsak dan v slehernem pogledu bolj in bolj napredujejo: če so opazili kakršno koli pozitivnost lastne dejavnosti, so menili, da je celotno njihovo ravnanje v znamenju rasti. Najbolj domiseln med njimi, Gabriel-Honoré Riquetti grof de Mirabeau, ki si je ime ustvaril kot avtor pornografskih romanov, se je med francosko revolucijo pustil podkupiti za stvar ustavne monarhije, v katero je tudi sicer verjel... Manj spretni so bili za svoje prepričanje poplačani samo z nasilnim pretrganjem niti svojih življenj, ki v velikih časih najprej zadene male ljudi. Najbridkeje je bilo ob tem posameznikom, ki se jim je nazadnje posvetilo, da so se na poljane življenja podali s himeričnimi vpregami, v zemljo pa so zasajali utvare. Tako je Che Guevara poveljniku enot, ki so ga zajele, polkovniku (južnoslovanskih korenin) Andrésu Selichu Chopu, dejal, da ne more zanikati bede na Kubi, kjer je triumfirala njegova revolucija, toda kmetje na rdečem otoku za razliko od tistih v Boliviji, kjer se mu ni uspelo polastiti oblasti, žive vsaj v iluziji napredka. Lesk okrasnega pokrova na kolesu zgodovine po sodbi brezkompromisnega spreminjevalca sveta potemtakem ni nič drugega kot utvara.