Morda se sliši pretirano, a kaj, ko je vse to lahko samo res. Kako bi si drugače predstavljal plenilca, ki ob devetih zvečer v dežju v svojem malem oklepu, imenovanem škoda roomster, preži na plen, ki se, bog ne daj, primaje po razritih cestah najlepšega mesta na svetu (to, v kakšnem postapokaliptičnem stanju so mestne ceste, očitno ne moti nikogar), čez luže, ki so včasih tudi velikosti Viktorijinega jezera. Hop, skok za vrat, in že je žrtev, torej voznik, pečena. Da, vse za varnost. Posebno ob devetih zvečer v hudem nalivu.

Ti plenilci v svetu pod Kilimandžarom ne bi dolgo preživeli, kajti tam velja zakon narave. Pri nas, v sodobni »civilizaciji«, pa je gnilo le eno: denar. Edina zveličavna stvar, ki premika zakone in predpise, ki odpira številna vrata. In ki spodbuja domišljijo birokratov ter takšnih ali drugačnih »urbanistov«. In ta denar dejansko leži na cesti, samo radar je treba postaviti ob cesto, ob petkih in svetkih, v soncu ali dežju, podnevi ali ponoči, na cesto zjagati celo vojsko redarjev, pa je uspeh zagotovljen. Lepo se je sicer skrivati za neko besedo o »varnosti«, a te šale ne kupi menda nihče več. Ker je tako obrabljena, da ji ne verjamejo niti tisti, ki so do zadnjega verjeli, da bodo tako kaj pozitivnega naredili na cesti.

Da ne bo pomote, slovenske ceste so vse prej kot varne, a ne le zaradi neuvidevnih voznikov, polnih maliganov in s kakšnim džojntom v žepu. Tudi zaradi do konca razbitega asfalta, »nastreljanih« in nesinhroniziranih semaforjev, pa še kaj bi se našlo. In v taki džungli potem ni težko loviti. Kajti takoj ko sedeš za volan, si potencialna žrtev in plačnik v mestno ali proračunsko blagajno. Tudi za leto ali dve nazaj, to v mestni občini najlepšega mesta na svetu presneto dobro vedo, z njo pa številni morebitni volilci.