Medtem ko se v Ljubljani ob stalno naraščajočih težavah s prometom že dolgo pojavljajo ideje o obuditvi tramvajskega omrežja, kar pa bo še zelo dolgo ostala zgolj pobožna želja, je mest po vsem svetu, ki s pridom izkoriščajo prednosti tovrstnega načina prevoza, polno. In ko govorimo o tramvaju, na svetu verjetno ni bolj slovitega od tistega v San Franciscu v Združenih državah Amerike.

Potres bi skorajda pomenil konec

No, če smo povsem natančni, Američani omenjenemu tramvaju pravijo drugače – »cable car«, čemur bi se v prevodu lahko reklo »kabelski avto«. Medtem ko je za tramvaj na splošno značilno, da je s posebno konstrukcijo nad vagonom vpet na električne kable, ki poganjajo njegov električni motor, je »cable car« vpet na poseben kabel pod vagonom, za premikanja kabla pa skrbi stacionarni motor v posebni postaji. A ker se oba premikata po tračnicah in sta namenjena prevozu po mestih, ob tem pa sta si tudi oblikovno precej podobna, velika večina tudi »kabelski avto« šteje kar za tramvaj.

Ljubljanski in tramvaj v San Franciscu imata sicer prav letos še eno skupno točko – praznujeta namreč okroglo obletnico, saj hkrati mineva 140 let od prve vožnje tistega na zahodni obali ZDA in 55 let od zadnje tistega v slovenski prestolnici. Medtem ko slednjega torej že več kot pol stoletja ni več, pa prvi iz leta v leto pridobiva veljavo. A vsega tega morda ne bi bilo, če ne bi bil na tipičen vroč in vlažen poletni dan leta 1869 možak po imenu Andrew Smith Hallidie, ki je 17 let pred tem iz rodne Velike Britanije kot najstnik pripotoval čez veliko lužo, priča hudi nesreči. V njej je umrlo pet konjev, ki so v strm klanec vlekli vagonu podobno vprego, a jim je na spolzkih tleh spodrsnilo, teža vagona pa jih je potegnila po hribu navzdol. Kmalu po nesreči je Hallidie (mimogrede: njegov oče je bil izumitelj, ki je v Veliki Britaniji patentiral iznajdbo žičnatega kabla) prišel na idejo, kako rešiti težave s prevozom na strmih hribovitih terenih San Francisca, udejanjil pa jo je že štiri leta pozneje, 2. avgusta leta 1873. Takrat je v ulici Clay blizu vrha hriba po imenu Nob opravil test prvega opisanega kabelskega sistema, že slab mesec dni pozneje pa so odprli prvo javno progo, ki je nosila ime po omenjeni ulici.

Ker se je tak način prevoza s tramvaji uveljavil, so na hribovitih območjih razvijajočega se San Francisca kmalu začeli odpirati nove proge. Sponzoriralo jih je več različnih operaterjev, ki so hitro zavohali dobiček, a so morali za patent najprej seveda bogato plačati Hallidieju, ki je na tak način precej hitro obogatel. Podobno hitro se je širila tudi tramvajska mreža in tako so že do leta 1890 uporabljali 23 različnih prog. A že kmalu po tem je zanimanje začelo upadati. Pojavila se je namreč konkurenca v obliki »pravih« tramvajev na električni pogon, ki so bili hitrejši, njihova glavna prednost pa je bila cena: v tistem času so tako ocenili, da so stroški gradnje ene proge takšnega tramvaja dvakrat, stroški njenega delovanja pa šestkrat nižji kot pri doslej znanih in priljubljenih »kabelskih« tramvajih. Dodaten udarec je prizadejal še uničujoči potres leta 1906, a ker se je predvsem na strmih hribih stari tramvaj še vedno izkazal kot precej boljša rešitev, so nekatere proge obnovili – od omenjenih 23 jih je tako v uporabi ostalo osem, vseh osem na strmih predelih mesta.

Danes jih vozi še 40

A tudi preostalih osem prog se je v naslednjih desetletjih znašlo na udaru. Takrat so jim grožnjo predstavljali napredni avtobusi, ki s strmimi cestami niso imeli težav, in po njihovi zaslugi je do sredine 40. let v uporabi ostalo le še pet starih tramvajskih prog, pa še za te je župan mesta Frank Sprague leta 1947 izjavil: »Mesto bi se moralo po najkrajšem postopku znebiti vseh prog 'kabelskega tramvaja'!« Ta izjava je izzvala burne odzive in ustanovitev iniciative, ki je na referendumu dosegla, da so se proge ohranile. V letih 1979 in 1982 so vse še preostale proge temeljito prenovili, pozneje je sledilo še veliko manjših popravkov, nekatere proge pa so sčasoma vseeno zaprli.

Danes so v uporabi še tri proge, na katerih skupno vozi 28 »vagonov« z enojnim koncem, ki jih je treba na končni postaji obrniti, in 12 z dvojnim. Prvi v dolžino merijo 8,6 metra in imajo prostora za 60 potnikov (28 jih lahko sedi), drugi pa so dolgi 9,2 metra in sprejmejo 68 potnikov, od katerih jih polovica lahko sedi. Enkratna vožnja stane šest dolarjev, večino od sedmih milijonov potnikov na leto pa predstavljajo turisti – »cable car« namreč spada med glavne turistične znamenitosti San Francisca, s katerim se morda lahko primerjata le še sloviti most Golden gate in otok Alcatraz z zaporom, ob tem pa ima od leta 1974 tudi svoj muzej, ki so ga postavili v neposredni bližini prve proge iz leta 1873.