Koliko je v Sloveniji vredno človekovo življenje?

Ekonomska vrednost življenja

Izračuni se razlikujejo po uporabljenih metodologijah pa tudi med državami. V revnih državah je ekonomska vrednost življenja nižja kot v bogatejših, razvitejših državah. Številke so praviloma zanimive, visoke in pomenljive, še posebej za ljudi, ki v vsem svojem ustvarjalnem življenju niso in ne bodo zaslužili toliko, kot naj bi bila izračunana vrednost povprečnega, torej tudi njihovega življenja.

Ekonomska vrednost človekovega življenja je v različnih življenjskih obdobjih človeka različna in se približuje vrednosti 0, ko se približamo pričakovani življenjski dobi. Strogo ekonomsko gledano je za družbo več vreden mlad človek, ki bo v času svoje pričakovane dolgoletne produktivnosti in ustvarjalnosti družbi še veliko prispeval, kot pa upokojenec, ki s staranjem postaja predvsem strošek, še posebej zaradi svojih vedno večjih socialnih in zdravstvenih potreb. Seveda ti izračuni ne upoštevajo temeljnih vrednot humane družbe, na primer medgeneracijske solidarnosti, vrednotenja minulega dela in vseh drugih težko merljivih, pretežno preteklih prispevkov starostnikov k razvoju in blagostanju družbe.

Komercialne zavarovalnice znajo »izračunati« marsikaj, tudi ceno človeškega življenja, z metodologijo, ki je prilagojena njihovi poslovni logiki. Njihovi izračuni so vsaj približna informacija o velikostnem razredu ekonomske vrednosti življenja. V potniškem letalstvu je na primer z direktivo EU določena minimalna zavarovalna vsota, za katero morajo biti zavarovani potniki v komercialnem letalstvu – trenutno znaša okoli 300.000 evrov na osebo. Zlasti v razvitih zahodnih državah v povezavi z različnimi zdravstvenimi in socialnimi ukrepi pogosto poskušajo izračunati vrednost človeškega življenja, izgubljenega zaradi nesreče ali bolezni. Po precej konzervativni metodologiji Britanskega sistema zdravstvenega varstva (United Kingdom National Health Service) so stroški izgube življenja kot posledice nesreče ali bolezni 48-kratnik bruto domačega proizvoda na prebivalca. V Sloveniji bi to trenutno pomenilo okoli 850.000 evrov stroškov oziroma izpadov prihodkov za vsako tako izgubljeno življenje. Ti stroški se porazdelijo predvsem med zdravstveno blagajno, socialno varstvo, zavarovalnice in delodajalce. Po nekaterih drugih metodologijah je vrednost zaradi nesreče ali bolezni izgubljenega življenja še občutno višja.

Temeljna vrednost

Verjetnost ali število smrti zaradi nesreč in bolezni je možno zmanjšati predvsem z različnimi preventivnimi aktivnostmi. Če pa pride do usodnih dogodkov, je od hitrega in učinkovitega ukrepanja pristojnih služb, lahko pa tudi laičnih očividcev, v precejšnji meri odvisno preživetje žrtev. Učinkovitost teh služb je odvisna predvsem od njihove usposobljenosti, organiziranosti in opremljenosti. Zadnji dve lastnosti sta močno povezani z motivacijo in naklonjenostjo odločevalcev na nivoju regije ali države, od njih je najbolj odvisna podpora tem službam, kar je tudi pokazatelj, kako država vrednoti življenja državljanov. Pri laičnih očividcih, potencialnih rešiteljih ponesrečenih ali nenadno obolelih, pa gre predvsem za njihov odnos do pomoči ali celo samožrtvovanja za dobro drugih, kar je povezano predvsem z osebno, deloma tudi s širšo družbeno moralo oziroma vrednotami. V osebni presoji se pomembnejši od ekonomskih zdijo drugi, težje merljivi ali celo nemerljivi vidiki vrednosti življenja.

Pri razmišljanju o vrednosti življenja ne moremo mimo kakovosti le-tega. Eno je gola eksistenca, bivanje per se, drugo in hkrati s prvim neločljivo povezano pa je kakovost življenja. Intimno je za večino ljudi najpomembnejša vrednost njihovega lastnega življenja in vrednost življenja njihovih najbližjih. A le s ponotranjenjem te vrednosti in svetosti življenja tudi na ljudi (v širšem smislu seveda tudi na druga živa bitja) zunaj svojega osebnega, interesnega, čustvenega ali katerega drugega kroga lahko govorimo o ozaveščenosti, univerzalni dobronamernosti in etičnosti. Tu smo onkraj številk ekonomistov, saj je temeljna vrednost življenja neprecenljiva. In življenje je sveto ne glede na to, kako doumevamo ta izraz. Žal mnoge družbeno vplivne, predvsem politične odločitve in dejanja, ki imajo konkretne posledice na primer za varnost, zdravstveno in socialno oskrbo, za kakovost življenja v najširšem smislu, dokazujejo, da so temeljne vrednosti življenja pogosto na obrobju naše družbe, zunaj ožjega interesa vplivnih skupin in posameznikov. Mogoče se malo naivno sprašujem, kako to, da tisti, ki na primer sprejemajo ukrepe, ki poslabšujejo ali ogrožajo kakovost zdravstvenega varstva, ne pomislijo, da bi ti ukrepi lahko prizadeli tudi njih. Velja sicer, čeprav ne vedno, da ljudje pri koritu ali pri denarju ali, kar je najpogosteje, pri obojem zmanjšanja pravic zlepa ne bodo občutili tako kot običajni državljani, ker so pač pomembni, imajo poznanstva ali pa oboje. To se kljub deklarirani solidarnosti in enakosti vse bolj odraža tudi v slovenskem sistemu javnega zdravstva. V samoplačniškem zasebnem zdravstvu, kjer več denarja praviloma pomeni tudi več zdravstva, so te razlike še večje, a tam so relacije jasne – več ko plačaš, več dobiš.

Med področji v slovenskem zdravstvu, kjer vrednost življenja ni vsaj deloma pogojena s socialnim položajem, denarjem, vplivom in še čim, zaradi česar lahko utemeljeno govorimo o enakosti med ljudmi, je tudi nujna medicinska pomoč. V nujnih primerih, na primer pri hudih prometnih nesrečah ali nenadnih boleznih, vsi prizadeti na terenu dobijo ob enakih okoliščinah enako hitro in kakovostno pomoč ne glede na svoj položaj v družbi. Ko drvimo v reševalnem vozilu s sireno ali v helikopterju na kraj nesreče ali nenadne hude bolezni, se ne sprašujemo, koga gremo reševat, ampak samo, kaj se je zgodilo in kako bomo čim bolje pomagali.

Spraševanja zdravnika

Nepoboljšljivi optimisti še vedno, čeprav z vse več dvomi, poskušamo verjeti v dobronamernost, ozaveščenost in etičnost vsaj nekaterih politikov. In upamo, da so med njimi tudi vsakokratni minister za zdravje ter drugi z vrha piramide slovenskega zdravstva. Sprašujem se, koliko je na primer za zdravstvene politike in druge odločevalce vredno človeško življenje z eno svojih najvišjih vrednot – zdravjem, če namenijo osebnim, torej družinskim zdravnikom, ki obravnavamo in rešujemo veliko večino zdravstvenih težav populacije, le slabih sedem minut časa za obravnavo enega bolnika. Sedem minut! Vsaj polovico tega časa na primer marsikateri starejši bolnik porabi že za prihod iz čakalnice v ordinacijo, za slačenje in začetek pripovedi o svojih težavah. Kje je šele potem čas za pregled, pogovor, oblačenje in predpisovanje zdravil… Zaradi tega smo v Sloveniji priče tekočemu traku hitrih, kratkotrajnih stikov pacientov z zdravniki, kar iz dneva v dan po vsej državi, v stotinah ambulant spravlja v nezadovoljstvo in stisko stotine zdravnikov, ki ne moremo delati, kot znamo in si to želimo, ter na tisoče pacientov, ki pri nas iščejo pomoč. V sedmih minutah odkriti težko bolezen in jo morda že začeti zdraviti, v sedmih minutah ohrabriti in potolažiti svojca neozdravljivo bolnega, v sedmih minutah načrtovati in začeti oskrbo kroničnega bolnika, v sedmih minutah zašiti rano in potolažiti poškodovanega…?

Cena tega nehumanega normativa je visoka; pri pacientih najmanj nezadovoljstvo in razočaranje, lahko pa tudi konkretne posledice zaradi pomanjkanja časa za obravnavo, pri zdravnikih pa poleg že omenjenega nezadovoljstva tudi preutrujenost ali celo izgorelost, kar dokazujejo številna poročila in raziskave. S projektom referenčnih družinskih ambulant, ki je zdravniku dodelil pomoč dobro usposobljene diplomirane medicinske sestre in več sredstev za laboratorijske preiskave, je bil končno napravljen korak v pravo smer, a zaradi zmanjševanja sredstev bomo stopili pol koraka nazaj. Pot do razbremenitve in razvoja osnovnega zdravstva, ki predstavlja temelj sistema zdravstvenega varstva, bo še zelo dolga in zahtevna. Vse večje pomanjkanje družinskih zdravnikov v Sloveniji, njihova starost, izgorelost in dokazana krajša življenjska doba, zlasti zdravnic, vse manj zanimanja za delo v družinski medicini in še marsikaj so dejstva, ki zahtevajo mnogo več kot posamezne korake v pravo smer. Mimogrede: koliko so za državo vredna življenja strokovnjakov, ki tudi ali predvsem zaradi preobremenjenosti in slabih razmer dela umirajo predčasno?

Sledi eno od mnogih vprašanj urgentnega zdravnika: koliko je v Sloveniji vredno človeško življenje za tisto specifično množico gledalcev, od katerih ima vsak svoje ime in svojo v povprečju najbrž ne slabo samopodobo, za tiste firbce, ki se ob nesrečnih dogodkih (na primer hudih prometnih nesrečah) hitro zberejo in gledajo dogajanje, kot bi šlo za kakšno športno tekmovanje ali drugo prireditev. Verjamem, da so nekateri tam tudi zato, ker so zmedeni, pretreseni, morda bi radi pomagali, pa ne vedo, kako. Ko pridrvimo profesionalci z rešilcem z edinim namenom čim hitreje in čim bolje pomagati, pa se med njimi najdejo tudi taki, ki brezdušno komentirajo, včasih nas ovirajo pri dostopu in delu. Nekajkrat se je zgodilo, da smo jim bili napoti, da smo bili celo vprašani (med oskrbo hudega bolnika ali poškodovanca!), kdaj bomo odšli, da se bo lahko nemoteno nadaljevala njihova prireditev. Ko analiziramo take intervencije, se sprašujemo, kaj se dogaja v takih ljudeh. S kakšnimi nameni in občutki vse to gledajo, komentirajo, se odzivajo? Se ob nesreči drugega hranijo z varljivim zadovoljstvom, da se ni zgodila njim? Ali z omejenimi, zaslepljenimi, odcepljenimi očmi gledalcev televizijskih resničnostnih šovov opazujejo resnično tragedijo in si ne predstavljajo, kaj šele začutijo – stiske, nemoči, bolečine, groze ali obupa – ponesrečenih in njihovih svojcev.

Spraševanja državljana

Sprašujem se tudi, koliko je vredno človeško življenje v državi, ki je z denarjem svojih državljanov kupila na desetine oklepnikov (pustimo ob strani »transparentnost« nakupa in še neraziskana, mogoče nečastna in vsaj moralno umazana dogajanja v ozadju), ki tem državljanom zanesljivo ne bodo koristili, ni pa v vseh dobrih enaindvajsetih letih od osamosvojitve zmogla kupiti ali vsaj najeti niti enega izključno reševanju namenjenega helikopterja, s katerim bi lahko učinkoviteje kot doslej reševali življenja ljudi. Slovenija je edina med članicami EU, ki tega ni storila! Za primerjavo: nov sodoben reševalni helikopter z vso medicinsko opremo stane toliko kot dve patrii, stroški delovanja ene ekipe helikopterske nujne medicinske pomoči, vključno z vsemi stroški letenja in vzdrževanja helikopterja, pa v enem letu znesejo približno tretjino vrednosti ene patrie ali pa že omenjeno, za Slovenijo izračunano ekonomsko vrednost enega izgubljenega življenja. Z reševalnim helikopterjem v enem letu lahko rešimo na desetine življenj, še več ljudem pa zvišamo možnosti preživetja in zmanjšamo posledice težkih poškodb in bolezni. Tudi če pustimo ob strani morebitno nezakonitost početij nekaterih posameznikov, dejstva govorijo sama po sebi – o sprevrženih razmerjih in posredno tudi o vrednosti človeških življenj v naši družbi.

Podobna je zgodba s proslulim vladnim letalom. Z njegovo ceno bi lahko Slovenijo pokrili s tremi bazami reševalnih helikopterjev skladno z mednarodnimi standardi helikopterske nujne medicinske pomoči, od katerih smo žal zelo oddaljeni. Seveda je bil pred leti, v času nakupa tega letala, pomembnejši cilj prevažanje politikov v luksuznem letalu kot pa zagotavljanje pravočasne in kakovostne nujne medicinske pomoči državljanom na celotnem ozemlju Slovenije, kar je mimogrede eden temeljnih deklariranih ciljev ministrstva za zdravje že vse od osamosvojitve naprej. Ljudje zlasti na vzhodu in severovzhodu, pogosto pa tudi drugje v Sloveniji, lahko le sanjajo o tem, da jim bo ob hudih poškodbah ali boleznih prišel pomagat reševalni helikopter z visoko usposobljeno ekipo nujne medicinske pomoči, kot bi se zgodilo kjerkoli na ozemlju drugih držav Evropske unije pa tudi marsikje drugje. Variacija na isto temo: koliko je človeško življenje vredno v državi, kjer vojaški birokrat ne glede na strokovno mnenje zdravnikov ali reševalcev včasih odloča o tem, ali bo vojaški reševalni helikopter (civilnih nasprotno od vseh drugih evropskih držav žal nimamo) poletel na civilno misijo, to je reševat ponesrečenca ali nenadno hudo obolelega? In včasih tudi odkloni ali vsaj upočasni aktivacijo helikopterja, kar seveda ogroža življenje prizadetega. Koliko je človeško življenje vredno tistim, ki so v svojem pohlepu, brezbrižnosti in sebičnosti pahnili v eksistenčno stisko mnogo ljudi, predvsem izkoriščanih delavcev in njihovih družin? Ki so soodgovorni tudi za kak samomor, razpadlo družino, številne zdravstvene, telesne in duševne težave zaradi stisk in pomanjkanja… Patetična ali pa vsaj naivna se zdijo razmišljanja, kaj bi za našo družbo pomenili številni milijoni evrov, ki so izginili v tajkunskih in še kakšnih žepih, če bi bili investirani v dejavnosti z veliko dodano vrednostjo za kakovost in eksistenco življenj Slovencev – v dobre programe v zdravstvu, sociali, izobraževanju, v podporo humanitarnim organizacijam…

Neprecenljivi razlogi za optimizem

Vrednost in vrednote našega življenja so torej tudi v tem, koliko so nam vredna življenja drugih – ne samo deklarativno, v razmišljanjih in besedah, pač pa predvsem v dejanjih, ki vplivajo na življenja drugih. Na srečo so med nami številni ljudje, ki se v polnosti zavedajo vrednosti svojega življenja in življenja nasploh. Najbolj srčni med njimi so pripravljeni posvetiti, tvegati ali celo ogroziti svoje življenje za pomoč drugim. Verjamem, da jih je več kot zgoraj navedenih negativnih primerov. Pretežno zavestno se odločajo, da na eno stran tehtnice postavijo svoje interese, ugodje ali celo obstoj, na drugi strani pa je postavljeno življenje nekoga ali več drugih, praviloma neznancev, ki največkrat nimajo »dodane vrednosti« v smislu poznanstva, sorodstva, prijateljstva ipd. So samo Življenja kot neprecenljiva vrednost sama po sebi. Kljub vse večji odtujenosti, sebičnosti, pohlepu in drugim značilnostim sodobne družbe je takih ljudi še vedno veliko zlasti med zaposlenimi, bolje rečeno poklicanimi v zdravstvu, sociali, šolstvu in še kje, pa tudi med prostovoljci – naj omenim samo reševalce, gasilce pa tudi posameznike brez formalnih ali statusnih reševalnih atributov, ki se razdajajo ali pa se naključno znajdejo v okoliščinah, ko s prisebnostjo in srčnostjo pomagajo, polepšajo, obogatijo ali celo rešijo življenje. Ne le življenje kot golo eksistenco, pač pa kot kakovost v vseh čudovitih dimenzijah našega bivanja. Ne životarjenje, pač pa izpolnjujoče Življenje, ki kliče po spoštovanju, odgovornosti in dobronamernosti na vseh ravneh družbe.