Tako vodiči obiskovalce vodijo skozi industrijske obrate, kjer potekajo reciklaža plastenk, topljenje aluminija, barvanje usnja in druga nečedna in nemalokrat tudi strupena opravila. Delavci v teh majhnih tovarnah v Dharaviju povečini pripotujejo iz še revnejših, ruralnih delov severne Indije in v slumu iščejo sezonsko delo, s katerim bi prehranili sebe in svoje lačne družine. Njihovi zaslužki so majhni, a ker spijo kar na tleh tovarne in malo jedo, lahko večino odnesejo s seboj domov. Ta večina znaša nekaj deset dolarjev.

Vse to vam indijski vodiči kažejo in pripovedujejo v želji, da bi dokazali, da je slum poln pridnih rok in otovorjenih hrbtov, da so tamkajšnji prebivalci ljudje, ki imajo svoj ponos in svoje dostojanstvo, a človek ta nesrečni kraj kljub temu zapušča neskončno potrt, sprašujoč se, s čim si nekdo zasluži takšno življenje.

Ob še zelo živi izkušnji sprehajanja po Dharaviju sem se ob predlogu, da bi si šel pogledat, kako živijo »poor people« v predmestju vzhodnonemškega mesta Cottbus, mesta, ki je pred kratkim zgradilo veličastno knjižnico po načrtih slavnega švicarskega arhitekturnega biroja Herzog&de Meuron, ki je med drugim skupaj z Ai Weiweijem ustvaril pekinški olimpijski stadion, sprva malce cinično nasmehnil, misleč, da gre za neslano šalo.

A mladi prostovoljci na tamkajšnjem filmskem festivalu, ki so se ponudili, da tričlansko slovensko delegacijo odpeljejo na izlet, so mislili resno. Njihov namen je bil ravno nasproten od indijskega, saj so želeli s prikazom revščine razbiti mit o brezmejno srečni nemški državi in nam razkriti, da tudi pri njih obstajajo zelo vidne socialne neenakosti. In tako smo se pač usedli na tramvaj in se odpeljali do končne postaje.

Soseska na skrajnem robu Cottbusa je sicer socialističnih blokovskih naselij vajenemu očesu na prvi pogled delovala nadvse ljubko, vozni park pred bloki ni bil ravno stoenkast pa tudi odrezanost od središča mesta, ki jo je naša prisrčna, v Teheranu rojena vodička izpostavljala kot najbolj problematično, nam, ki smo doma tam, kjer odmaknjenost od urbanega vrveža enačimo s kakovostjo bivanja, ni delovala posebej žalostno.

Revščina je bila torej skrita za spuščenimi zavesami in svojim vodičem smo morali verjeti na besedo, da je družbena realnost vzhodne Nemčije daleč od naših namišljenih podob o razkošno bogati domovini Angele Merkel, da se je problem preseljevanja ljudi na razvitejši zahod s krizo poglobil, da socialne razlike naraščajo in da je, podobno kot v večini bivših komunističnih dežel, tudi v vzhodni Nemčiji naraščajoča nestrpnost utelešena in zelo vidna.

Seveda se je možno strinjati s tem, da je občutek revščine izrazito subjektivna reč in da se lahko človek, ki z navidezno visoko nemško socialno podporo živi v majhnem, a toplem najemniškem neprofitnem stanovanju v predmestju Cottbusa, počuti enako ogroženega kot delavec, ki spi na tleh tovarne v Dharaviju. In tudi otroci, ki se igrajo na skromnem, a čistem igrišču pred blokom, niso nujno srečnejši od bosonogih fantkov, ki tekajo po smetišču mumbajskega sluma.

A razlika med »našo« in »njihovo« revščino se srhljivo nazorno pokaže ob katastrofah, kakršna je pred dnevi prizadela Filipine, kjer je tajfun Haiyan skromne domove kot jesensko listje premetaval po zraku in pod njimi pokopaval uboge nezaščitene filipinske reveže.

Med tisoči umrlih Filipincev, prepuščenih na milost in nemilost podivjani naravi, je bilo namreč veliko takšnih, ki jim, podobno kot prebivalcem mumbajskega Dharavija, ni bilo dano imeti doma, ki bi jih vsaj malo varoval pred najhujšimi ujmami. Ker so, če so imeli to srečo, za nekaj dolarjev na dan služili ideji globalnega kapitalizma in prispevali k večji konkurenčnosti priznanih blagovnih znamk. Ker je njihovo ničvredno življenje urejal mogočni trg. Ker sta jih zasužnjila ponudba in povpraševanje. Ker je bilo nebo, s katerega je udarilo po njih, njihova edina streha nad glavo.

Zato se filipinski tragediji pač ne more in ne sme preprosto reči naravna nesreča, tako kot ni bil zgolj naravna nesreča uničujoč potres na Haitiju, ki je zasul mnoge prebivalce tamkajšnjih barakarskih naselij, in kot ni bil zgolj naravna nesreča cunami iz leta 2004, ki je, denimo, na Šrilanki največ ljudi pomoril zato, ker so se lačni namesto v beg podali v lov na ribe, ki so po tistem, ko se je voda povlekla, nasedle na obali.

Vse te nesreče so namreč po svoji grozljivi naravi veliko bolj kot naravnim nesrečam sorodne nedavni nesreči v Daki, ko je zrušenje dotrajane tovarniške zgradbe pod seboj pokopalo več kot tisoč bangladeških delavcev, ki so tam za drobiž šivali drage obleke za svoje zahodne naročnike. Oziroma za nas.

Izgovor, da nismo mogli vedeti, kaj se zgodi, ko narava z vso silo udari ob najrevnejše kotičke na Zemlji, bi bil skrajno ciničen in žaljiv do neštetih filipinskih in drugih žrtev tajfunov, potresov in hurikanov. Res pa je, da lahko le tako ostanemo zvesti sami sebi.