Četudi morda niso prišli vsi, je nekaj minut čez enajsto impresivna množica napolnila prostor in stopnišča, kamor se je od zunaj sipal hladen jesenski veter. Jesenske zasedbe fakultet med predavanji so običajno kaotične predstave politične spontanosti, ki se izogiba programom, točkam in sklepom. Zato se rade končajo s pobegom iz politike v kulturo.

Skupščina na Filozofski fakulteti je bila nekaj popolnoma drugega. Spominjala je na akcije, ki so jih včasih poznali v dobro sindikalno organiziranih industrijskih okoljih. Na prvi točki dnevnega reda je bil novi zakon o visokem šolstvu (ZVIS), ki ga je vlada dala v javno razpravo. Kratki in koncizni predstavitvi zakona, ki jo je podal absolvent filozofije Božidar Kolar, je sledila strnjena enourna razprava, v kateri so se študentje držali zastavljene točke bolj disciplinirano kot poslanci v parlamentu. Med študenti Filozofske fakultete pa so sedeli tudi nekateri študenti drugih fakultet, na katerih so se skupščine v naslednjih dveh dneh šele obetale, asistenti, profesorji in mladi raziskovalci.

Pogoji šolanja. Plačljiv ali neplačljiv študij. Dvoumna razlaga vlade, kaj pomeni 40 odstotkov plačljivega študija na univerzi, kjer sedaj plačljiv študij predstavlja le dobro desetino programov. Kaj se bo zgodilo z avtonomijo univerze? Je študij javno dobro ali le še ena veja gospodarstva? Študij za vse proti študiju za reprodukcijo vladajočih elit. Razprava je tekla brez ideologije in izgubljanja v slepih ulicah. Slišati je bilo tudi glas, ki je zagovarjal plačljiv študij, a razpravljalka ni znala povedati, zakaj je ta dober. Prava javna razprava, prav tisto, kar si je ministrstvo želelo. Dogajala pa se je v institucionalnem okviru, ki se upira togosti univerzitetnih struktur.

Prva točka se je končala z natančno formuliranim sklepom: študentska skupščina Filozofske fakultete zavrača vsako komercializacijo visokega šolstva in zahteva kvalitetno, brezplačno, vsem dostopno univerzitetno izobraževanje ter avtonomnost univerze, tako od trenutnih režimskih politik kot trga in tržnih zakonitosti. Študentska skupščina zavrača trenutni predlog zakona o visokem šolstvu.

Sklep je bil sprejet brez izraženega glasu proti. Skeptični glasovi, ki so trdili, da so le razumni, in pozivali k preračunljivosti in odstopu od idealizma zahteve, naj izobraževanje ostane javno dobro, so na koncu onemeli. Preveč očitno je bilo povedano, da je skupščina študentov, ki so jo mnogi pred tem označevali za iluzoren projekt, odlično uspela.

Nova generacija

Takšne politične manifestacije se ne zgodijo po naključju. Mimo etablirane Študentske organizacije je skupščino organiziralo študentsko društvo Iskra. Združili in nadgradili so izkušnje iz zasedbe Filozofske fakultete v začetku leta 2012 ter politične nauke protestov lanske zime. Društvo, ki ga je bilo lani opaziti med protestniki kot ločeno obliko organiziranja, je pripravilo predlog reforme študentske organizacije in študentskega sveta, ki ji sedaj sledi kritika predloga zakona o visokem šolstvu. Organizirani so po večini ljubljanskih fakultet, poleg Filozofske fakultete pa imajo največ članov na Fakulteti za matematiko in fiziko, kjer politična angažiranost doživlja renesanso. Od kod tolikšna resnost? Kot mnogo drugih reči izvira naravnost iz ekonomske baze družbe. Tej generaciji je popolnoma jasno, da nikjer na svetu ni nobenega zakona, ki bi načrtoval njihovo zaposlitev in socialno varnost.

»Naše izhodišče je bilo dejstvo, da danes prihodnost za mlade zares ni obetavna,« je rekel iskraš Božidar Kolar.

»Zato moramo to prihodnost vzeti v svoje roke in ustvarjati družbene spremembe, ki bodo vplivale na to, v kakšni družbi živimo. Moramo biti politični subjekt, kar pomeni, da se mora študentstvo politizirati. Pogoj za to je, da je vključeno v procese odločanja. Te možnosti v sedanji strukturi Študentske organizacije ni. Gre za strukturno izjemno odtujeno organizacijo, kjer je vodstvo popolnoma odmaknjeno od svoje baze, od študentov, ki vsaki dve leti volijo študentske funkcionarje, a tudi to na zelo netransparenten način. Študentje ne poznajo svojih predstavnikov, ne vedo, s čim se ukvarja ŠOU, kako je financiran, koliko denarja ima in kaj z njimi počne.«

Od študenta filozofije se pričakuje, da je bolj artikuliran od profesionalnih politikov. Na skupščini je razčlenjeval probleme svojih najbolj neposrednih življenjskih interesov. Ampak tudi študent strojništva Miha Kosi uporablja terminologijo, ki je običajna na seminarjih političnih ved, ko govori o nujnosti preobrazbe študentske organizacije v učinkovito silo spreminjanja pogojev študija.

»Cilj celotne reforme ŠOU niso kozmetični popravki sistema, ki zelo spominja na državno ureditev. Potrebna je radikalna transformacija celega ustroja, ki bi spremenjen težil k politizaciji študentov in formaciji študentskega gibanja. S to spremembo in uresničitvijo teh sprememb se lahko prikaže drugačen sistem delovanja, ki bo pomenil tudi pritisk, da pride do sprememb v državnih institucijah, med drugimi družbenimi skupinami, sindikati in delavci. Želimo pokazati, da študentski boj ni izoliran boj neke družbene skupine s prehodnim statusom, ampak gre za interes večine delovnih ljudi.«

Preskok je bil zanimiv. Nihče ni kričal, naj živi proletarska revolucija. Pogovor se je vedno vračal k zelo konkretnim problemom študija, njegovi brezplačnosti, avtonomiji, razmerju do industrije in njegovim mestom v politiki.

Naše skupno, javno dobro

»Nedvomno je treba zavzeti proaktivno držo,« je rekel Miha Kosi. »Prekiniti je treba trend zadnjih nekaj let, ko se študij in posredovanje znanja obravnava kot blago. To zavračamo. Študij in znanje sta javno dobro in to se mora odražati tudi v zakonu. Prav zato je ZVIS tako problematičen.«

Za študente umetnosti je položaj še bolj nazoren. Absolventka Akademije za gledališče, radio, film in televizijo Urška Sajko ve, da mora že med študijem graditi umetniško biografijo, da bo po diplomi lahko dobila status svobodnega umetnika in delala na trgu. A med študijem ne sliši nič o veščinah, ki jih bo morala uporabljati, če bo hotela kot umetnica preživeti. Študij ne zagotavlja več nobene varnosti.

»V poziciji, v kateri smo študentje, zraven pa govorica domnevno levih politikov, ki v neoliberalističnem besednjaku razlagajo o samozaposlitvi in proaktivnosti, ter onih drugih, ki delijo semena na okroglih mizah... to je res ponižujoče. Počutiš se, kot da te imajo za neumnega. Vidiš, da sprememb ne bo, če se ne boš sam zavzel zanje. Moramo se angažirati in vsak lahko po svoji moči nekaj malega prispeva za večje, širše spremembe.«

Njene izkušnje iz študijskega procesa ji jasno kažejo, kaj se bo zgodilo, če se bo dopustilo, da na javni izobraževalni ustanovi začnejo vladati zakonitosti trga. »Umetnost je v Sloveniji zaradi njene majhnosti nemogoče tržiti na profiten način. Zato ob sistemu, kjer veljajo le tržne zakonitosti, kakovost pada. Če gremo v to smer, bodo likovniki dizajnirali le še blagovne znake korporacij, mi pa bomo snemali reklamne spote in predvolilne predstave za politične stranke. Na naši akademiji je protestna drža proti tej miselnosti, ki nam jo politika vsiljuje, jasna in ostra. Tako med študenti kot profesorji.«

Najprej jo je k Iskri potisnilo nezadovoljstvo nad dosedanjim delovanjem študentskih organizacij. Sedaj je sama študentska poslanka in še bolj verjame v nujnost političnega organiziranja vseh študentk in študentov.

»Sedanje stanje v ŠOU je katastrofa. Celo ljudje, ki so izvoljeni in odločajo, so politično neizobraženi. Sistem, kakršen je, spodbuja kupovanje glasov z razdeljevanjem vžigalnikov.«

Njen kolega v študentskih poslanskih klopeh, študent 4. letnika medicine Blaž Plaznik Šporin, razloži, kako se bodoči zdravnik uči politike v svojem študentskem društvu.

»Socialni krog Iskre in izkušnje so nas naučile, da je nujno vzpostaviti strukturo, ki lahko ohrani tempo akcij in dejavnosti, jih izvaja redno ter sistematično.«

Pogled na študentsko politiko je inspirativen. V Iskri je prišlo do akumulacije izkušenj iz drugih okolij in preteklih časov, rezultat pa je, da mladi zvenijo presenetljivo resno in delujejo brez mentorjev. »Vztrajamo, da študentje od fakultete do fakultete nimamo ločenih interesov. Vsi si želimo nekaj skupnih stvari: dostopno in kvalitetno visoko šolstvo, urejeno štipendijsko politiko in bivanjski položaj študentov, dostop do prehrane.«

To so vprašanja, o katerih naj odločajo skupni predstavniki vseh študentov Univerze v Ljubljani, pravijo v Iskri. O financiranju študentskih projektov, ki so vezani na posamične fakultete, pa naj odločajo in jih nadzirajo fakultetne študentske skupščine, na katerih lahko sodelujejo vsi študentje.

Prav ideja fakultetnih študentskih skupščin je glavna točka spora s sedanjimi študentskimi funkcionarji, doda Miha Kosi. »Skupščine so točka, kjer se zamaje sedanji piedestalni in neomajni položaj študentskih funkcionarjev. Ne želijo si odgovornosti do svoje baze. Zato nočejo reforme.« O njej bodo študentje odločali na referendumu 4. decembra.

Boj samoorganiziranih

Iskraši so s svojimi aktivnostmi poželi nejevoljen in paternalističen odziv tako vrha ljubljanske univerze kot ministrstva. Božidar Kolar spomni na številne neveljavne glasovnice ob volitvah med dvema kandidatoma za novega rektorja. Sami so naleteli na nepripravljenost profesorjev, da bi se aktivno vključili in prevzeli vodenje fakultete. »Ne verjamejo v funkcijo, kot je oblikovana sedaj, ker so prepričani, da bodo morali biti le krizni menedžerji.« A pri formuliranju rešitve obrne perspektivo in prevzame odgovornost. »Potrebno je aktivno politizirano študentsko gibanje, v katerem bodo tudi progresivni profesorji videli množično podporo in zaslombo. Potem upam, da se bodo odločili za kandidaturo. Le tako bomo lahko prišli do resnične reforme univerze v avtonomno in demokratično, progresivno ustanovo. Tedaj bodo interesi profesorjev in študentov lahko postali skupni, sedaj pa je sistem narejen tako, da poskuša ustvariti le delitve in antagonizme.«

Kritično gleda na dosedanji boj za ohranitev socialne države. »Vedno ko nekaj le braniš, si prisiljen v popuščanje. Mi ne zahtevamo le ohranjanja starih vrednot. Zanima nas boj za vzpostavitev sistema in strukture, ki bosta sposobna človeku zagotavljati dostojno življenje, ne da bi se moral vsak dan ukvarjati le s tem, kako ustaviti krčenje svojih pravic,« sklene študent, ki se še predobro zaveda, da bo kmalu le eden med delavci.

Skupno zgodbo in isto podstat družbenega položaja nekdanjih in sedanjih delavcev, študentov in profesorjev poudari tudi Miha Kosi. »Slej ko prej bomo v politično samoorganiziranje prisiljeni prav vsi zaradi same eksistenčne nuje. Študentje smo morda v privilegiranem položaju, ker se lahko organiziramo hitro, delimo in imamo prostor ter čas. A slej ko prej se bodo politično samoorganizirali tudi delavci. Ker če nisi organiziran, pustiš vladajočemu razredu, da ti vlada. To pa smo kot država zgodovinsko izkusili, da je zelo slabo. Neorganiziranost na lokalni, delavski ravni je pripeljala do situacije, v kateri smo sedaj.«

Policija v bran fakultete

Zaradi poskusa samoorganiziranja študentov in študentk so člani študentskega društva Iskra na nekaterih fakultetah naleteli tudi na zelo konkretne težave. Tako so zaradi njihovega poskusa organiziranja skupščine, na kateri bi debatirali o istih vprašanjih, o katerih je študentska skupščina Filozofske fakultete razpravljala dan prej, na Fakulteti za farmacijo poklicali celo policijo. Dekan fakultete prof. dr. Borut Božič je pojasnil, da so študentom že prej razložili, »da je aktivnosti študentov možno izvesti le ob sodelovanju študentov fakultete in študentskega sveta fakultete in da brez njih ne morejo sklicati zborovanja študentov fakultete v stavbi. Nato pa je študentski svet FFA kot legitimni predstavnik študentov fakultete sporočil nestrinjanje z načinom organiziranja zborovanja in tudi s politično vsebino razprave.«

Ker so v sredo pred fakulteto vseeno delili letake in pozivali k skupščini, so po posredovanju varnostnika in vodstva fakultete na koncu voditelji fakultete poklicali »policijo, ki je študente legitimirala in jim je tudi pojasnila, da brez dovoljenja ne morejo organizirati dogodkov znotraj stavbe. /.../ Menimo, da je bilo v danih okoliščinah stališče študentskega sveta in vodstva fakultete legitimno, korektno in pravilno,« nam je razložil dekan Fakultete za farmacijo.

Reakcijo, za katero so se odločili na fakulteti, bi morda pričakovali ob prihodu oboroženega krila teroristične organizacije. Prišli so študentje, ki so želeli uresničiti svojo ustavno pravico do zbiranja in združevanja.