Grčija

Grški študentje so imeli doslej pravico do brezplačnega študija na javnih univerzah, brezplačni so bili tudi študijsko gradivo, prehrana in bivanje v študentskih domovih. Te pravice so pridobili po reformi visokega šolstva leta 1982. Leto dni pred nastopom finančne krize leta 2008 je grška vlada poskušala zmanjšati sredstva za univerze in spremeniti sistem financiranja, vendar so proti temu ostro nastopili študentske organizacije in profesorska združenja, zaradi česar je vlada svoj predlog opustila.

Asistent na Fakulteti za arhitekturo na Politehnični univerzi Nikos Belavilas se pohvali, da so grške univerze v primerjavi z evropskimi delovale zelo dobro, čeprav ima Grčija enega najnižjih proračunov za izobraževanje v Evropi. Tako je bilo vse do prvega šolskega dne letos, ko so na atenski univerzi morali odpustiti 65 odstotkov administrativnih delavcev. Prihodnje leto bodo primorani odpustiti še 40 odstotkov profesorjev. Vsi ti ukrepi sodijo v sklop ostrih rezov v javni izobraževalni sistem po naročilu trojke. Po besedah Katje Lihtenvalner, Slovenke, ki je študirala andragogiko v Atenah, zdaj pa se tam ukvarja s projekti, povezanimi z begunci, in ki poroča za časnik Večer, so bili ostri rezi v grški sistem visokega šolstva napovedani že letošnjega januarja. Vendar, kot pravi Belavilas, so takšni ukrepi ne samo preostri, ampak tudi šokantni in napovedujejo uničenje izobraževalnega sistema Grčije. Zato takšne ukrepe države ostro zavračajo in se proti njim ostro borijo od 1. septembra letos. Politehniko obtožujejo, da preveč zapravlja. Belavilas je nad tem zgrožen, saj pravi, da ne more verjeti, kako je lahko univerza, ki je v dvajsetih letih z dodatnimi raziskavami ustvarila za 55 milijonov evrov lastnih prihodkov in jih je namenila reševanju kriznih situacij, potratna in zapravljiva. Vlada ji je letos odvzela kar 30 milijonov evrov iz tega sklada.

»Vse manj študentov si lahko privošči študij, posebno sedaj, ko so nam začeli naglo odvzemati olajšave, ki so še edine omogočale študentu lažji študij,« ujeta v novonastale razmere razlaga Katerina Donta, študentka na politehniki. »V študentskih domovih je na voljo vse manj brezplačnih sob, študijsko gradivo skoraj ni več zastonj,« razlaga in dodaja, da počasi, a vztrajno, brezplačno javno visoko šolstvo postaja plačljivo in zasebno. Z največjimi težavami se soočajo študentje iz preostalih predelov Grčije, ki pridejo študirat na univerzo. Stroški podnajemniških stanovanj v okolici študentskega kampusa so tolikšni, da mora večina študentov za plačevanje stanarin opravljati dodatno delo, saj jih starši, ki jih je prizadela kriza, ne morejo več preskrbeti. A študentsko delo ob študiju na zahtevni Politehniki ni enostavno. Nekateri študentje, ki jim to uspeva, po Katerininih besedah del denarja celo pošiljajo domov svojim obubožanim staršem. »Trije študentje, ki so živeli v tesnem stanovanju, niso mogli več plačevati stroškov ogrevanja in tako so zakurili majhen ogenj sredi svoje sobe. Vsi trije so podlegli zastrupitvi z dimom,« Belavilas opisuje tragedijo študentov iz Larisse; ti so postali simbol težkih študentskih razmer.

Po besedah Lihtenvalnerjeve se študentje še niso pokazali v pravi odporniški luči proti ukrepom države, čeprav nekatere manjše skupine aktivistov ves čas sodelujejo na množičnih protestih v Grčiji. »Študentje imajo v Grčiji izjemno moč, to dokazuje tudi zgodovina razpada vojaške diktature,« pojasnjuje Lihtenvalnerjeva vzrok, zakaj se do letošnjega leta grška vlada še ni lotila visokega šolstva. Z njo se strinja tudi Belavilas, v trenutnih študentih pa zaznava še nekaj apatičnosti predvsem zaradi skrbi, kaj se bo z njimi zgodilo v prihodnosti.

Prihodnost trenutnih in bodočih diplomantov ni svetla. Brezposelnost mladih, ki je že presegla 60 odstotkov, še vedno raste. Diplomanti, magistri in doktorji politehnike so od nekdaj veljali za elitno družbo intelektualcev, ki jih prihodnost ni skrbela, saj so vedeli, da jih bo kdorkoli sprejel odprtih rok. Ti časi so minili. Vse več mladih, ki končajo študij, se dobesedno poda v lov na službe zunaj meja Grčije, mnogi se nikoli ne zaposlijo na področju, ki so ga študirali, veliko se jih preživlja kot natakarji, delavci v klubih, z delom v turizmu ali po gradbiščih.

Nekatere univerze in fakultete so okupirane že od začetka študijskega leta, vendar se o tem komaj kaj poroča. Belavilas trdi, da se ukrepom oblasti ne bodo zlahka uklonili, in v imenu svoje univerze pove, da delajo vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo njen propad. Svojo rešitev gradijo na solidarnosti med študenti, profesorji in drugimi zaposlenimi na fakultetah. »Načrtujemo, da ne bomo več odpuščali nikogar, z ohranjanjem visokokvalitetne izobraževalne in raziskovalne ravni, sicer z manj denarja in več prostovoljnega dela, pa bomo univerzo nekako ohranili pri močeh,« napoveduje Belavilas.

»Vse, kar se je že in se še bo zgodilo v Grčiji, čaka tudi Slovenijo,« pa pesimistično napoveduje Lihtenvalnerjeva. Sprememba visokošolskega sistema v Sloveniji je po njenem zgolj napoved ostrih varčevalnih ukrepov, ki bodo še sledili, in je začetek poti, po kateri so že krenili grške univerze in študentje.

Čile

V Čilu ima študentsko gibanje dolgo in pestro zgodovino; je sinonim za idejno politično drznost in je bilo dejavno pri vseh političnih spremembah za večjo demokratizacijo družbe. V zadnjih treh letih je postalo pomemben družbeni akter, ki s svojimi zahtevami, protesti in vztrajnostjo ne da miru vladam in politikom. Zavzema se za preobrazbo tržno naravnanega izobraževalnega sistema, ki ga je uvedla vojaška diktatura (1973–1990).

Čilski izobraževalni sistem omogoča široko sodelovanje zasebnega sektorja in šolajoče obravnava kot stranke, ki na trgu, podobno kot druge proizvode ali storitve, kupujejo izobrazbo, ne oziraje se na njihov socialni položaj. Čilska država prispeva za izobraževanje le 25 odstotkov sredstev, preostalih 75 odstotkov morajo primakniti šolajoči oziroma njihovi starši. Z uvedbo takšnega sistema v 80. letih je državni aparat postal le nadzornik v sicer zasebnem šolstvu. Pravno so ga uredili s tako imenovanim ustavnim zakonom organskega izobraževanja (LOCE), sprejetim štiri dni pred sestopom Pinocheta z oblasti leta 1990.

Po podatkih OECD je visoko šolstvo v Čilu danes med najdražjimi na svetu. Okoli 70 odstotkov čilskih študentov se mora za dokončanje študija zateči k najemanju bančnih posojil po 2,2-odstotni letni obrestni meri, še do leta 2011 pa je znašala oderuške 6,4 odstotka. Ko je desna vlada predsednika Pinere prevzela oblast, je čilska študentska konfederacija CONFECH zaradi visokih šolnin, zamud pri izplačevanju štipendij in drugih težav v aprilu in maju 2011 organizirala množične proteste. Junija so šli še dlje in zahtevali radikalno preobrazbo izobraževalnega sistema. Pridružili so se jim tudi dijaki zasebnih in občinskih šol, večina študentskih organizacij, vključno s tistimi na zasebnih univerzah, ter profesorske, učiteljske in starševske organizacije. Podprla so jih še razna druga socialna gibanja in največja sindikalna delavska konfederacija CUT. Po javnomnenjskih raziskavah se je z njihovimi zahtevami, strnjenimi v besede »za javno, brezplačno, laično, demokratično, enakopravno in kvalitetno izobraževanje«, strinjalo okoli 80 odstotkov prebivalstva.

Toda desna vlada predsednika Pinere je pristala le na manjše popravke v izobraževalnem sistemu. Študentje niso odnehali in so leta 2012 obnovili svoje zahteve, a so se tokrat zadeve lotili drugače, s konkretnejšimi predlogi za spremembo davčne zakonodaje in ponovno nacionalizacijo bakra, s katerimi bi po njihovem lahko financirali javno šolstvo. Na uradni politični odgovor, da ustave zaradi zapletenega postopka ni mogoče spremeniti, so študentje odgovorili s predlogom za izvolitev ustavodajne skupščine in uvedbo referenduma kot instrumenta za demokratično odločanje o pomembnih političnih vprašanjih.

Pinera je tudi lani zdržal študentski pritisk, študentsko gibanje pa še naprej vztraja pri zahtevi za javno, brezplačno, laično, demokratično, enakopravno in kvalitetno izobraževanje. Zato so tudi letos takoj po poletnih počitnicah organizirali že tradicionalne protestne shode. Začeli so se tudi pogajati s kandidati za predsedniške in parlamentarne volitve, ki bodo jutri, 17. novembra, saj se zavedajo politične teže dejstva, da 32 odstotkov volilnega telesa predstavljajo osebe med 18. in 34. letom starosti.

Pristali so na podporo Michelle Bachelet, kandidatke levosredinske opozicijske koalicije Pakt nove večine, ki jo podpirajo tudi nekdanji najbolj znani študentski predstavniki. Sedanji predstavniki študentov ji zagotavljajo podporo s pridržkom, saj »njen vzpon še ne pomeni naše zmage, kajti dvoličnost njenega političnega programa in lastna izkušnja iz preteklosti nam govorita, da to delegiranje lahko pomeni tudi naš poraz«, je za spletni časopis The Clinic povedal Andres Fielbaum, sedanji predsednik FECH (Federacion de Estudiantes de la Universidad de Chile). Bacheletovi, ki ji javnomnenjske raziskave napovedujejo zmago, ne verjamejo povsem zaradi njene izjave, da se zavzema za brezplačno izobraževanje, plačljivo pa naj bi bilo le za tiste, ki to zmorejo. Takšnim ukanam študentsko gibanje ne naseda več, saj so se vse levosredinske vlade, ki so bile na oblasti dvajset let (1990–2010), s takimi argumenti izogibale radikalnemu spreminjanju neoliberalnega sistema, podedovanega iz časov diktature. Danes čilski študentje zahtevajo enake pravice do izobraževanja za vse in pred pravico do »izobraževalne svobode«.

Španija

Pravica do »izobraževalne svobode«, s katero naj bi dosegli »raven odličnosti«, je eden od argumentov, s katerim si desna španska vlada prizadeva uvesti izobraževalni sistem, kakršnega čilski študentje želijo odpraviti. Španski zakon, ki ga je brez sodelovanja strokovne javnosti skoval minister za izobraževanje Jose Ignacio Wert (najbolj antipatičen minister vlade Mariana Rajoya), nosi ime Organski zakon za izboljšanje izobraževanja (LOMCE). Sprejetje tega zakona 10. oktobra letos so v spodnjem domu parlamenta zagotovili zgolj glasovi poslancev vladajoče Ljudske stranke (PP), proti pa je glasovala celotna opozicija. Njeni predstavniki trdijo, da gre za »elitističen«, »merkantilističen«, »segregacijski« in še celo »partijski« zakon, ki pomeni vrnitev v čase Francove diktature, ko »je bilo 17 odstotkov Špancev nepismenih«.

Med številnimi spornimi ukrepi, ki jih prinaša LOMCE, so vstopanje zasebnega kapitala v izobraževalni sistem oziroma uvajanje plačljivega šolskega sistema, španščine kot osrednjega jezika, religije v uradni in ocenjevani predmetnik, večje število učencev, dijakov in študentov na učitelja oziroma predavatelja, ustanavljanje tako imenovanega osnovnega poklicnega usposabljanja za dijake med 15. in 17. letom starosti, zaostrovanje pogojev za univerzitetni študij in pridobitev štipendij, uvajanje sistema razvrščanja in tekmovalnosti med šolami itd. Zakon v uvodnem delu definira izobraževanje kot sredstvo za ustvarjanje zaposljivih državljanov, sposobnih tekmovanja na prostem trgu, in ne kot sredstvo za prenašanje kulturnih vrednot in izboljševanje demokratičnega sobivanja in odločanja. Po glasovanju se je celotna politična opozicija javno zaobljubila, da bo zakon odpravila takoj, ko PP izgubi absolutno večino v parlamentu.

Španska javnost, še posebej tisti, ki jih zakon zadeva, vključno s strokovnjaki, ki se že dolgo borijo proti vladnim načrtom na področju izobraževanja, se je odzvala z ogorčenjem. Tako imenovana državna platforma za javno šolstvo, v kateri sodelujejo organizacije profesorjev, učiteljev, študentov, staršev in sindikatov pod skupnim imenom Marea verde (Zelena plima), je 24. oktobra uspešno organizirala splošno stavko. Doslej so bili najglasnejši profesorji in učitelji, ki so jih rezi in varčevanje prve prizadeli. Trdijo, da so bile šole in univerze od leta 2010 prikrajšane za 6 milijard evrov zaradi vladne obljube Bruslju, da bo do leta 2015 zmanjšala sredstva za šolstvo in izobraževanje za en odstotek BDP, kar pomeni med 10 in 11 milijardami evrov. Tako je do lanskega šolskega leta brez zaposlitve ostalo okoli 22.000 učiteljev in 3000 univerzitetnih profesorjev; bojijo se, da se bo število zaposlenih v izobraževanju zmanjšalo za 40.000 do 100.000.

Špansko študentsko gibanje, ki ga predstavlja študentski sindikat, za zdaj ne nastopa v družbenem dogajanju kot glavni akter, kot je to primer v Čilu, je pa vodilna sila v državni platformi za javno šolstvo. Generalna sekretarka študentskega sindikata Ana Garcia je pred dnevi povedala, da spremembe pomenijo izločitev študentov brez zadostnih finančnih sredstev. Lanskega dviga univerzitetnih šolnin na primer v Madridu ni zmoglo 30.000 študentov, za 50 odstotkov se je skrčila pomoč dijakom in učencem za hrano, 578.000 jih je ostalo brez učbenikov. Ministrstvo za izobraževanje je ob tem priznalo, da je lani najmanj 10.000 študentov izgubilo štipendijo. Zato sindikat študentov poziva 20. novembra k splošni stavki proti temu zakonu in proti ministru Wertu, ki uteleša prepotentnost desničarskih politikov. Socialne in ekonomske posledice političnih in ideoloških ukrepov vlade v Španiji postopoma oživljajo socialna omrežja, ki so maja 2011 nastala okoli gibanj 15M in Ogorčenih. Zanimivo je, da so študentska gibanja v Čilu in v Španiji, kot tudi druga socialna gibanja, ki se povezujejo v boju za opustitev ali proti uveljavitvi neoliberalizma, podobno horizontalno in demokratično strukturirana, pri čemer ne zaupajo nobenim političnim strankam ne glede na barvo, še manj politikom, preprosto ne marajo jih.

Bolgarija

V Bolgariji so študentje protestnim valom v državi dali nov zagon 23. oktobra, ko so zasedli največjo predavalnico na sofijski univerzi. Do danes se je okupacija razširila tudi na druge univerze po državi in poteka že tretji teden. V torek je policija z nasiljem posegla med protestnike – študente, delavke, uradnike in upokojence, ki so s človeško verigo obkrožili parlament. »Glavni slogan je preprost: Tako ne gre več naprej!« pripoveduje profesor Alexander Kiossev, eden izmed 90 profesorjev univerze v Sofiji, ki so podprli okupacijo. Konec prejšnjega tedna so podpisali izjavo, v kateri se pridružujejo študentom pri obsodbi »laži in tajkunizacije političnega in družbenega prostora«. Izriše zgodovino zadnjega leta protestov: februarja so se zgodili protesti revnih, ki niso mogli plačati računov za elektriko. Ob zahtevah po ponovni nacionalizaciji ponudnikov električne energije jim je uspelo vreči z oblasti neoliberalno vlado, ki so jo zamenjali socialisti. A ti so nato junija sprožili nov val protestov, ko so na čelo varnostne agencije imenovali Delyana Peevskega, medijskega tajkuna. Ljudje so zasedali ulice vse poletje, protestirajo že več kot 150 dni.

Ko je oktobra ustavno sodišče odločilo, da Delyan Peevski kljub aferam lahko ostane parlamentarec, so študentje enemu od ustavnih sodnikov, svojemu profesorju, v največji predavalnici zastavili preprosto vprašanje: »Lahko razložite svojo odločitev, ki leti v obraz vsej dosedanji sodni praksi?« Ni mogel, ni niti poskusil, ampak je le zapustil predavalnico. Študentje so ostali. Tam sedaj organizirajo razprave o politiki in demokraciji. Ljudje jim prinašajo hrano in se jim pridružujejo na protestnih shodih skozi mesto.

»Zahteve so v prvi vrsti izraz ogorčenja. Priče smo moralnemu protestu zaradi vpliva sive ekonomije na uradne državne politike. Ta prepredenost zasebnih interesov z javnimi politikami je bolj problematična kot le korupcija. Je mnogo globlja,« razlaga prof. Kiossev. Upa, da bodo študentje dosegli odstop vlade, oblikovali začasno vlado in se pred novimi volitvami formirali v nov politični subjekt. »Med njimi vlada občutek, da so del množic mladih, ki protestirajo po vsem svetu,« pripoveduje.

Prof. Kiossev pove, da študentje zahtevajo tudi avtonomnost in kakovost univerze, a vprašanja socialne države, pravice do izobrazbe in zdravstva niso med glavnimi temami. »Na kocki je nekaj mnogo bolj temeljnega in pomembnega: samo družbeno tkivo in skupnost ljudi kot državljanov Bolgarije. Laži in sprenevedanje politikov so znamenje, da se je nekaj temeljnega prelomilo. Zaupanja ni. A protesti dokazujejo, da imajo ljudje še vedno državljansko energijo in sposobnost oblikovati skupnost solidarnosti, ki je temelj vsake demokracije. Skupno in javno še obstajata. Ljudje, ki so sedaj na ulicah, so aktivni državljani, ki imajo zahteve. To je zelo pomembno sporočilo. Ne le za Bolgarijo, ampak za vso Evropo,« meni Alexander Kiossev.

Celoten intervju s prof. Alexandrom Kiossevom lahko preberete na www.dnevnik.si/objektiv