Resnica: osnutek zakona smo dobili že z vabilom za sestanek 27. maja. Razprava je bila kar dolga (uro ali dve), na njej smo ministru ustno in pisno predložili tudi svoje ključne pripombe v 7 točkah, podrobnejše (k vsakemu členu zakona posebej) pa sem mu podpisani že dan prej poslal po elektronski pošti. Na koncu sestanka je obljubil, da bo na naša stališča odgovoril v 2–3 tednih. Ker je to obljubo požrl in nas na naslednji sestanek (5. julija) povabil, potem ko je bil predlog zakona že »koalicijsko usklajen«, ne da bi na naše pripombe kdo sploh odgovoril, mu je Društvo izbrisanih (DIPS) 1. julija pisno sporočilo: »Po mesecu dni čakanja ne preseneča samo vsebina tega novega besedila..., ampak tudi Vaše osebno ignoriranje javno dane obljube, da boste naše pripombe proučili in nanje odgovorili. Namesto tega ste nam poslali 'že koalicijsko usklajeno besedilo' predloga zakona, zato Vam sporočamo, da nam je bilo Vaše prvo izmikanje vsem (že takrat vnaprej poslanim) pripombam dovolj in se drugega zaporednega 'slikanja za kamere' 5. julija ne nameravamo udeležiti.« Žal so se druge tri organizacije, zastopnice interesov izbrisanih, tega »slikanja za kamere« udeležile in tam »v živo« ministru sporočile, da se take igre tudi one ne gredo več – in minister zdaj spretno izkorišča te mnogokrat ponovljene televizijske posnetke za laganje javnosti, da se mi o vsebini zakona nismo hoteli pogovarjati. Laž bi bila težko hujša.

Toda ni bila edina. Minister je namreč na seji odbora 5. novembra nadaljeval takole: » Jaz imam veliko izkušenj z usklajevanji s sindikati, civilnodružbenimi organizacijami... in še vedno doslej mi je nekako uspelo vzpostaviti ta dialog in tudi najti neke sporazumne rešitve. Tokrat žal z druge strani ni bilo odziva, ki bi ta dialog omogočal. Bilo je samo odločno zavračanje ponujenih rešitev in nič drugega.« In takoj nato še tretje zavajanje: »In seveda postavljena izhodišča, ki bi bila očitno javnofinančno nesprejemljiva.« Naše resnično stališče je bilo že objavljeno tu v Objektivu pred dobrim pred mesecem dni: »Jasno, da takega denarja Slovenija v krizi izplačati ne more. Zato smo že javno in jasno povedali (nazadnje Virantu v pisni obliki): zahtevamo priznanje realne škode – njeno povrnitev pa v skladu z ekonomskimi in socialnimi možnostmi države (postopno, obročno, v obliki rent...?). V prvih letih lahko torej le toliko, kot je že predvideno v tem zakonu – drugo pa kasneje.« (Objektiv, 28. septembra 2013)

Je torej minister Virant lagal parlamentu? Je – in ni. Zavestno govoril neresnico, torej lagal, je – ampak ne parlamentu (poslancem), čeprav je to govoril v parlamentu, na seji parlamentarnega odbora. Lagal je pravzaprav le tistemu delu javnosti, ki je na tretjem programu TVS v živo poslušal to parlamentarno razpravo. Zakaj pa s temi istimi besedami poslancem pravzaprav ni lagal? Zato, ker je bila njim resnica prav tako znana kot njemu. Pred sejo tega odbora smo namreč vse poslanske skupine, vse poslance vladne koalicije pa nato še osebno, vsakega posebej, pisno (po elektronski pošti), natančno seznanili z vsemi našimi stališči, tudi s konkretnimi amandmaji, ki smo jih pripravili itd. – pa ni bilo niti enega med njimi, ki bi zbral dovolj poštenosti in poguma, da bi rekel: »Oprostite, g. minister, ampak tule nam pripovedujete stvari, za katere tako Vi kot mi vemo, da niso resnične. Zatrjujete, da se izbrisani z vami niso hoteli pogovarjati, v resnici je bilo pa ravno obratno: celo obljubili ste jim odgovor na njihova stališča, pa ga niso nikoli dobili. Zatrjujete, da so samo zavračali ponujene rešitve in nič drugega – resnica pa je nasprotna: pripravili so celo konkretne amandmaje, kako probleme rešiti. Vi pa tu na seji vse to zamolčujete in s tem grobo zavajate neinformirane ljudi, ki vas zdajle poslušajo, in ne vedo tega, kar veste Vi in kar vemo mi.«

Sem res preveč naiven, če se sprašujem, kako da med vsemi poslanci vladne koalicije ni niti enega, ki bi bil sposoben česa takega? Ah, oprostite – kako sem le mogel na to pozabiti: seveda oni vse to vedo in jih je med njimi tudi nekaj, ki so se na tej seji v vsem drugem odločno in odlično postavili za izbrisane in bi morda zmogli tudi zgoraj zamišljene besede – toda časi so hudi, stanje v državi je kritično, v takem času in položaju pa je vendarle treba na prvo mesto postaviti »višje vrednote« in zato tudi malo zamižati, če minister »naše vlade« malo laže in zavaja. Saj tudi njemu pri tem ni prijetno, kot tudi nam ne, so si najbrž mislili – ampak za višje cilje pa moramo tudi politiki včasih kaj žrtvovati. Če je to naša kredibilnost, bi kazen za to sicer lahko prišla na naslednjih volitvah, ampak v tem primeru, ko gre za izbrisane, ki jih večina volilcev tako in tako ne mara, tveganje najbrž ni preveliko in si ga za dosego višjih smotrov pač lahko privoščimo.

Še to: ministru in poslancem smo predložili v razmislek 16 naših amandmajev. Da zavrnem ministrov skrajno nepošteni očitek, da pri svojih zahtevah nismo pripravljeni upoštevati krize, v kateri je država sedaj, naj tu dobesedno navedem le trinajstega od teh amandmajev (slučajno k 13. členu zakona):

»(1) Denarna odškodnina se upravičencu izplača v toliko enakih mesečnih obrokih, kolikor polnih mesecev je trajalo pri njem obdobje od izbrisa iz RSP do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje ali državljanstva.

(2) Vlada je dolžna po enem letu veljavnosti tega zakona in nato vsako naslednje leto Državnemu zboru poročati o tem, koliko finančnih sredstev bo zahtevalo izvrševanje zakona, in glede na zmogljivosti državnega proračuna in glede na ekonomski in socialni položaj v državi predlagati ustrezno prilagoditev dinamike izplačevanja odškodnin ugotovljenemu stanju.«

Obrazložitev: V drugem odstavku predvidena »prilagoditev dinamike izplačevanja odškodnin ugotovljenemu stanju« pomeni, da je glede na ugotovljeno stanje možno to dinamiko izplačevanja odškodnin bodisi upočasniti bodisi pospešiti (seveda z ustrezno dopolnitvijo tega zakona) – in to prvič že po enem letu od uveljavitve zakona, ko bodo lahko zbrani prvi podatki o tem, koliko znašajo dotlej vloženi zahtevki in koliko bo do takrat že pravnomočno določenih odškodnin.

Za konec pa še citat iz našega pisma odboru DZ, ki je bilo na seji 5. novembra prav tako zamolčano:

Seje odbora smo se nameravali udeležiti – še zlasti vzpodbujeni s pozivoma Državnega sveta in nato še komisarja Sveta Evrope g. Muižnieksa, naj država vzpostavi »odprt, konstruktiven dialog z izbrisanimi in njihovimi zagovorniki«. S tem ciljem smo vam in vsem poslanskim skupinam ter pristojnemu ministru Virantu poslali daljše pismo... in nato še konkretne predloge amandmajev. ... /Ker ste vse to povsem ignorirali/, sporočamo, da pri takem lažnem ustvarjanju videza »konstruktivnega dialoga« ne bomo sodelovali. Smo pa seveda še naprej pripravljeni na »odprt, konstruktiven dialog«, h kakršnemu sta vlado in poslance pozvala Državni svet in komisar Sveta Evrope za človekove pravice.

Ustavni pravnik mag. Matevž Krivic je član Izvršnega odbora Društva izbrisanih prebivalcev Slovenije.