Solidno grajena družinska hiša Sorievih leži na prostranem posestvu, tik ob morju, s čudovitim razgledom na širok in plitev zaliv. Tistega dne se njena prvovrstna lega ni izkazala za preveč blagodejno.
»Zavedali smo se nevarnosti vztrajanja v hiši, toda nismo si drznili stopiti na plano,« je živo razlagal Dandy.
»Potem se je vreme nenadoma umirilo. Nastopilo je brezvetrje, da ni trenil niti list na drevesu, in posijalo je sonce.«
Še dobro, da so se Sorievi zavedali, kaj se v resnici dogaja: »Bili smo v očesnem zrklu samega hudiča.«
Imeli so petnajst minut časa za evakuacijo s prve črte tajfunskega udara v zaledje. Potem je usekalo še siloviteje. Streha družinske hiše je poletela v nebo, njena kovinska konstrukcija pa je prebila strop, zgrajen iz lesenih plošč, in se zrušila v notranjost bivalnih prostorov.
»Še nikoli nismo doživeli takšnega neurja. Pri navadnem tajfunu veter piha le v eno smer, tokrat pa se je gibal v vrtincih. Objekte je obkrožil in jih dobesedno iztrgal iz tal.«
Obup
Supertajfun z mednarodnim imenom Haiyan, na Filipinih po domače imenovan Jolanda, je bil najmočnejše zabeleženo neurje, ki je kdaj prizadelo katerokoli celino na zemeljski obli. Jolanda je s prostranstev Tihega oceana s hitrostjo 360 kilometrov na uro najprej treščila ob kopno otokov Samar in Leyte v osrednjem območju filipinskega arhipelaga, kjer je za seboj pustila največ žrtev in razdejanja. Več metrov visoki valovi so v slogu cunamija pometli celotne obmorske skupnosti. Vasi v notranjosti je odpihnil orkanski veter ali pa so jih zaradi enormne količine vode, ki so jo na zemljo odvrgli težki tajfunski oblaki, prekrili zemeljski plazovi.
Potem ko je Jolanda opustošila Samar in Leyte, je bil na vrsti Cebu. V očesnem zrklu, središču tajfuna, se je na srečo znašel le skrajni severni del približno 220 kilometrov dolgega otoka. Ker je bila Jolanda, če ne že vsaj rahlo upehana, vsaj malce opita od predhodne divje orgije na otokih Samar in Leyte, smrtnih primerov na Cebuju niso šteli v tisočih, niti v stotinah, pač pa so našteli nekaj več kot petdeset človeških žrtev. Nemara je bil vzrok tudi boljša pripravljenost tamkajšnjih prebivalcev.
Osebje javne bolnišnice Verallo v mestu Bogo, ki je največja takšna ustanova na skrajnem severu Cebuja, je imelo kljub temu polne roke dela.
»Naše zmogljivosti še danes, štiri dni po tajfunu, pokajo po šivih,« je povedala specialistka družinske medicine, štiridesetletna dr. Almira Ancajos, ki je v času, ko je prihrumel tajfun, dežurala. Posebni odbor bolnišnice je sicer že dva dni pred hudo uro pripravil nujne ukrepe, zato je bilo aktivirano vse razpoložljivo strokovno osebje.
Začelo se je ob pol devetih zjutraj. Robustna stavba bolnišnice je škripala in se tresla, kot bi jo majal potres. Iz oken je letelo steklo in v notranjost bolniških sob je začela vdirati voda. Nekatere paciente je začela grabiti panika. Sledil je naval pomoči potrebnih poškodovancev. Do dveh popoldne je bil urgentni oddelek bolnišnice napolnjen do zadnjega kotička. Najpogostejše so bile krvavitve, ki so bile posledice udarcev po zraku letečih kosov pločevinaste strešne kritine. Zaradi številnih kolapsov bivališč so imeli precej dela z oskrbo poškodb glave. Šivanje ran je potekalo v najvišji prestavi. Le v dveh primerih so k njim pripeljali nesrečnika, ki sta umrla na poti v bolnišnico. V prvem je šlo za možakarja, ki ga je zadela kap, v drugem pa starejšo žensko, ki ji je na obraz padel težak lesen tram in povzročil usodne možganske krvavitve.
Javna bolnišnica v mestu Bogo je primarna zdravstvena ustanova s petdesetimi posteljami. Na dan, ko je pustošila Jolanda, so v daljšo oskrbo sprejeli 200 novih pacientov, kar je pomenilo, da so v eni postelji ležali trije, celo štirje poškodovanci. V prvih dvanajstih urah po Jolandinem udaru zaradi blokiranih cest ni bilo mogoče evakuirati kritičnih primerov v večja mesta na jugu otoka, zato so bili prisiljeni narediti vse, kar je bilo v njihovi moči. Razmere so bile milo rečeno obupne.
Vsi pripomočki niso bili pravilno sterilizirani. Pošle so vnaprej pripravljene zaloge medicinskega materiala. Porabili so vse antibiotike. Ostalo jim je le aktivno cepivo proti tetanusu. Električni generator ni zmogel proizvesti voltaže, ki bi zadostila potrebam prenapolnjene bolnišnice, zato so nekatere posege opravljali kar s pomočjo ročnih baterijskih svetilk. Zastalo je delo v laboratoriju, prav tako niso delovali rentgenski aparati... V prihodnjih dneh pričakujejo povečano iskanje pomoči zaradi okužb prebavil. Zaradi pomanjkanja pitne vode bo med najbolj deprivilegiranimi nastopila driska. Zaradi istega razloga so mogoči izbruhi tifusa. Bivanje pod milim nebom bo ob novih padavinah povzročilo obolelosti za pljučnico. Starejši občani bodo zaradi panike in stresa, ki so ju prestali, trpeli za naraslim krvnim pritiskom...
Četrta stopnja
Ob vožnji z juga otoka, kjer so razglasili nevarnost druge stopnje in je veter polomil le nekaj trhlih dreves ter podrl manjše število bananovcev, je bilo iz kilometra v kilometer nazorneje, kakšne travme so med divjanjem Jolande preživljali prebivalci severnega dela otoka Cebu. Zadnjih trideset kilometrov otoka so prevladovali prizori popolnega uničenja: izruvana gigantska drevesa, polomljene kokosove palme in goli tlorisi večinoma preprostih bivališč.
Velika večina prebivalcev na Filipinih ne domuje v zidanih hišah (kot »srečnejša« Dandyjeva družina), ampak bivajo v lesenih barakah ali pogosteje v iz še lažjega materiala – vrste bambusa po imenu amakan – zgrajenih preprostih kolibah. Njihove strehe niso izdelane iz pločevine, pač pa so prekrite z listi in vejami nizke močvirske palme z imenom nipa. Jolanda je odpihnila strehe in raztreščila stene barak in kolib ter svetu razgalila borno imovino njihovih preprostih prebivalcev. Stebri električne napeljave ob cestišču so v najboljšem primeru – če so jih zadržale med seboj prepletene žice – viseli pod kotom 45 stopinj. Večina jih je ležala na tleh. Njihovo tanjšo aluminijasto različico je Jolanda, kot bi se igrala z bobi palčkami, preprosto prelomila na pol. Po asfaltni površini cestišča so se kot neskončne kače vili električni kabli.
Dobrodošli na območju nevarnosti četrte stopnje! Peta, najvišja stopnja, je bila rezervirana le za tihomorsko obalo nesrečnih otokov Samar in Leyte.
»Popolnoma uničenih ali vsaj za bivanje neprimernih je 95 odstotkov vseh bivališč. Ponovna vzpostavitev vse električne napeljave pa bo trajala vsaj dva meseca,« mi je zaupal Augusto Corro, župan mesta Daanbantayan, ki leži na skrajnem severu otoka Cebu.
»Na prihod tajfuna smo bili pripravljeni. Izmed 86.000 smo evakuirali okoli 14.000 prebivalcev najbolj izpostavljenih skupnosti. Prav tako smo se založili s hrano. Naše ekipe jo že razdeljujejo med najbolj prizadete vaške skupnosti. Pomoč prihaja, a še vedno je je premalo. Uspelo nam bo prebroditi še nekaj dni, toda zaloge ne bodo trajale dolgo. Skrbi nas, da ljudje v teh težkih trenutkih ne bi izgubili potrpljenja in bi zavladali nemiri in panika.«
Naslovi lokalnih časopisov razglašajo, da na otoku Leyte oborožene tolpe ustrahujejo preživele in ropajo skladišča. Vlada naj bi razmišljala o razglasitvi vojnega stanja. Na Cebuju razmere na srečo za zdaj niso ušle z vajeti. Toda če bodo žrtve supertajfuna prepuščene na milost in nemilost silam narave, oblasti pa ne bodo naredile ničesar ali se bodo po možnosti še okoristile s humanitarno pomočjo, namenjeno žrtvam, utegne tudi tam kaj kmalu zavladati kaos.
»We need food and water«
Za to seveda ni nobenega razloga. Na Cebuju v primerjavi z otokom Leyte, kjer je bilo popolnoma uničeno, deluje mednarodno letališče. Tam sta pravkar pristala antonova, največji transportni letali na svetu, s humanitarno pomočjo iz Rusije. Podatek so mi zaupali pripadniki enote 505 Search and Rescue filipinskih zračnih sil, ki so se ob navdušenju množice domačinov iz bližnjega porušenega barakarskega naselja na hribu v bližini mesta Bogo izkrcali iz vojaškega helikopterja; vojaki sicer na otok niso prinesli nobene humanitarne pomoči, ampak so le vkrcali skupino neznanih diplomatov.
Na Filipine priteka tudi tako ali drugače zapakirana humanitarna pomoč iz drugih, tradicionalno bolj »zavezniških« držav. Opustošenje, ki ga je povzročil supertajfun Jolanda na Filipinih, je, kot je v sredo pomodroval kolumnist USA Today Jonah Blank, edinstvena priložnost za povečanje vojaške navzočnosti ZDA na Filipinih pod pretvezo humanitarne pomoči. Za zdaj ni bilo opaziti njenih blagodejnih učinkov na terenu. Vsaj kar zadeva ogromno večino prizadetih, ki pripadajo najrevnejšemu družbenemu sloju.
Najbolj pretresljivi so bili ponavljajoči se prizori otrok, ki so ob cestah prežali na mimo vozeča vozila. »Hinabang palihug!« (Prosimo, pomagajte!) Tako so v zborih skandirali in nebogljeno stegovali svoje posušene ročice. Nekateri izmed njih so bili opremljeni s preprostimi, verjetno iz razbitin kolib njihovih družin izdelanimi transparenti, na katerih je, kot se spodobi za nekdanjo ameriško kolonijo, v angleščini pisalo: »We need food and water.« (Potrebujemo hrano in vodo.)
Na pomolu pristanišča Polambato smo pričakali trajekt, ki vsak dan opoldne pripluje iz kraja Palampon na otoku Leyte. Še preden se je ladijski most dotaknil kopnega, so z nabito polnega plovila urno poskakale trume s prtljago obloženih potnikov. Ljudje so bili vidno olajšani.
»Je kdo izmed potnikov iz mesta Tacloban ali s tihomorske obale?« sem vpijoč mrzlično begal med v nasprotno smer dirjajočimi potniki. Vsem se je mudilo na avtobus v sto dvajset kilometrov oddaljeni Cebu City, drugo največje filipinsko mesto, ki leži na južni, manj prizadeti polovici otoka. »Učiteljica v rumeni majici,« mi je naposled odvrnil glas iz množice.
Žensko srednjih let in njenega moža, ki sta nosila majhna otroka, bi lahko prepoznal tudi brez identifikacijskega znaka, kar je bila barva njenega oblačila. Na njunih obrazih so bile zarisane posledice težke travme. Še vedno ju je obdajala avra panike in obupa. Neznansko se jima je mudilo, kot bi jima bila za petami nekakšna nepopisna strahota, ki ji ne moreta ubežati.
»Je v redu, če vam ne zaupam svojega imena?« me je vprašala učiteljica. Potem pa je z odločnim glasom, iz katerega je kipel močan nagon po preživetju, nadaljevala: »Prihajam z izobraževalne ustanove Faculty of Philippine Science High School iz kraja Palo, ki leži poleg mesta Tacloban na tihomorski obali otoka Leyte. Moja družina se je, še preden se je začela nevihta vseh neviht, skupaj z drugimi ljudmi zatekla v poslopje naše fakultete. Odkrito vam povem, da ni naša skupina evakuirancev od začetka tajfuna v petek zjutraj pa do torka zvečer, ko smo z družino odrinili na pot, prejela niti trohice pomoči. Lokalna oblast ni priskrbela ničesar. Vse, kar smo imeli, je bilo prgišče pustega riža,« je potarnala. »Ljudje so bili za hrano na takšen ali drugačen način prisiljeni stikati zunaj zaklonišča. V mestu ni ne elektrike ne vode, prav tako ni signala mobilne telefonije. Bili smo popolnoma odrezani od sveta,« je pretreseno pojasnjevala. »V notranjosti kampusa smo bili vsaj varni, saj so nas varovali oboroženi stražarji, ki so poznali obraze slehernega evakuiranca. Edini problem je bil...« premagovale so jo solze. »Nerada govorim o vsem tem, ker me že tako preveč boli srce...« Povsem strta je končala najin pogovor: »Mogoče bi vam bil voljan kaj več povedati moj mož.« Družina se je medtem že namestila na motorni tricikel, ki je bil pripravljen za pot na avtobusno postajo. Možak je le zmajal z glavo: »Ne, ne. Nimam povedati prav nobene zgodbe.« Ob pogledu na njegov spačeni obraz je bilo mogoče skleniti, da je kalvarija na tihomorski strani filipinskega otoka Leyte v njegovo zavest vtisnila še bolj travmatičen pečat, kot ga je nosila njegova žena.
Moč vedrine
Najbolj pretresljive zgodbe iz Taclobana in s tihomorske obale otokov Samar in Leyte govorijo o bliskovito narasli gladini morja, ki se je ponekod dvignila do višine drugega nadstropja, kar je povzročilo, da so v spodnjih prostorih ostale ujete cele družine.
Sorieve v Hagnayi, katerih hiša leži v neposredni bližini morja, je rešilo dejstvo, da je bil, ko je udarila Jolanda, čas oseke. Naraslo morje je bilo kljub temu tako močno, da je celo kakih sto metrov proč od obale zasidrane barke silovito treščilo ob betonske zidove, ki stojijo na bregovih širokega, a na srečo plitkega zaliva. In to niso bili peresno lahki čolniči, pač pa ogromne, tudi po 70 ton težke lesene ribiške ladje, ki jim na Filipinih pravijo bangka. V Hagnayi je umrlo kar precej ribičev. Skupaj okoli dvajset ljudi. Eden izmed njih je, da bi rešil barko pred tajfunom, odplul proti odprtemu morju. Potonila sta skupaj, z dvignjenimi plapolajočimi zastavami. Ker je veter pihal v vrtincih, je vse, kar je plulo na gladini, dobesedno potisnilo na dno morja. Še vedno bi ju pogrešali, če ne bi njegovega trupla, ki se je kot riba ujelo v mrežo, včeraj iz vode potegnil njegov ribiški kolega.
Skupnost ribičev s skrajnega severa otoka Cebu, ki ji že generacije pripada tudi Dandyjeva družina, je utrpela ogromno škode. Kako bodo popravili in splavili vse nasedle bangke, saj plima nikoli ne doseže višine, da bi lahko udobno izplule? Kdo jih bo spet potisnil v globoko morje?
»Potrebovali bi še en supertajfun, ki bi udaril z nasprotne strani,« so se šalili Dandyjevi. »Zdaj čakamo na prihod Jolandinega soproga.«
Če bo prebivalcem Filipinov karkoli pomagalo, da se po uničujočem obisku supertajfuna Jolanda spet opomorejo, bo to prav vedri duh, ki spremlja njihovo presunljivo pokoro. In taka ni le dobro preskrbljena Dandyjeva družina. Svojo še težavnejšo usodo so skozi šalo in smeh, kot je bilo opaziti na slehernem ovinku vožnje po uničenem skrajnem severu otoka Cebu, z neuničljivo vedrino prenašali tudi najrevnejši prebivalci brez dvoma v kratkem času obnovljenih, z nipo pokritih najpreprostejših bambusovih kolib.
