Pa potovanje z avtobusom, recimo, v Novo Gorico. Avtobus se ustavi za vsakim vogalom, v vsaki vasi, vsi štirje potniki na avtobusu se poznajo, sedimo na nekih oguljenih žametnih rdečih sedežih in v ozadju se rola goveja muzika. Liki, ki sedijo ob meni in se pogovarjajo tako, kot jih sicer prikazujejo samo kakšni odročni filmi. Počasnost vlaka in avtobusa ustvarjata občutek, da je Slovenija ogromna država. No, mestni milimetrski premiki po cestah Ljubljane tudi sprožajo občutek velemesta. Iz prve redko v drugo prestavljam avto, vsi smo na kupu in resignirano gledamo v oddaljen semafor nenehno rdeče barve. Filmski prizor par excellence. Samo še nekomu bi se moral strgati film...

Te dni se nisem vozila ne z vlakom ne z avtobusom. Vozi me Liffe, mega mednarodni festival filma. Ali gre za festival ali za filmsko revijo, danes ne bo fokus mojega pisanja. Nisem prepoznana filmska strokovnjakinja, tako kot v avtobusu ali vlaku sem samo sopotnica. Spremljevalka, konzumentka. Z rahlo razliko, da je moje delo mini klepet po filmih z gosti. Malo več od hostese na avtobusu ali vlaku sem. Namenjeni so temu, da ljudje vidijo turške, perzijske, ruske, švicarske zvezde v živo in da postavijo kakšno vprašanje. Pregovorna zaprtost Slovencev se zrcali tudi tu. Bobo Jelčić, režiser filma Obramba in zaščita, mi je povedal, da so na premieri v Berlinu vprašanja publike deževala, neustavljivi so bili, vse jih je zanimalo, nobeno vprašanje se jim ni zdelo butasto.

Bosansko-hrvaški film razkriva glavnega junaka, ki živi v razdeljenem Mostarju in mu pogreb prijatelja Muslimana odpira številna vprašanja. Predvsem pa dilemo, ali naj gre ali ne, da se ne bo zameril drugim, predvsem nevidni referenci, ki očitno ni Musliman. Človek, ki nenehno kalkulira samo zato, da se v življenju nikakor ne premakne. Obstal je, obtičal in vse, kar (ne) naredi, je namenjeno zgolj temu, da ohranja obstoječe stanje. Brez pregovornega bosanskega žmohta, melosa. Univerzalni problem. Vsak od nas se lahko prepozna. Je bilo zato malo vprašanj publike? Ne, banalnih vprašanj slovenska publika ne postavlja, so redke izjeme, res redke.

Znani gledališki režiser mi je kot rosno mladi novinarki radia Študent, ko sem se mega pripravila na intervju in vedela o njem skoraj več kot on sam, na mojo žalobno končno vprašanje – kakšna so se mu zdela vprašanja, ali so bila okej – odgovoril, da ne obstajajo neumna vprašanja, temveč samo neumni odgovori. Prekaljen v nastopih me je mlado čisto zašarmiral. Tega danes, seveda, ne sprašujem več. Si pa zato upam, ko sedim v publiki, kar kaj vprašati. Se ne obremenjujem, ali bom pametna ali ne. Preprosta vprašanja večkrat sprožijo zanimive, povsem človeške odgovore. Filmi govorijo o človeških tegobah. V ruskem filmu Načelnik glavni junak zaradi prehitre vožnje povozi otroka pred očmi njegove matere. Prijatelji policisti mu pomagajo skriviti zgodbo, ki sproži masaker. Ko na koncu filma hoče zgladiti začetno krivico in ima za talca mater in policista v odročni koči, se zazre v kamero in reče: »Ali ne bi vi na mojem mestu storili isto?« Lahko je biti pameten in kričati o korupciji, toda ko gre za nas, smo prav tako čisti, pametni, etični? Težka dilema.

Pred takšno dilemo je tudi mlada Turkinja v filmu Razgledni stolp. Seks s stricem prav gotovo ni bil prostovoljen, je pa rezultiral v nosečnost. Mama ve, toda molči. Dekle gre v odročni kraj delat kot hostesa na avtobusu, sama rodi. Njo in otroka rešuje požarni varnostnik, biva visoko na hribu v razglednem stolpu in ima svojo temačno, težko skrivnost. Povzročil je prometno nesrečo, v kateri sta umrla njegov otrok in žena. Toda za vsako ceno bo rešil zmedeno mlado žensko in njeno dete. Prav gotovo zrcalo turške družbe in prav gotovo univerzalna zgodba. Resda film ni samo zgodba, liki, je poseben in močen jezik podob, sekvenc, detajlov, za katerimi je magija, razmislek režiserja, režiserke, vse je ali naj bi bilo premišljeno, točno na svojem mestu, da iz kadrov, sekvenc pripelje tudi v zgodbo. Magija s tono tehnikalij. Podoba ima silno moč, skorajda močnejšo od besed, te zakodirajo, podoba govori s tisočerimi »nebesedami«.

Tudi zato lahko skozi film, umetnost širše, soočamo naša načela, čustva, dileme moralnega, etičnega in še kakšnega kodeksa. Če že ne sprašujemo na glas, se prav gotovo vsak pri sebi lahko marsikaj vpraša. Recimo, kaj bi storila sama, če bi bila v koži načelnika ali junakinja Razglednega stolpa?