Zloraba Küzmičeve usode

Leta 2013 rušiti nekoč ZSMS-jevo črno gradnjo v družbeni lastnini, danes v lasti države njihovega tipa, ki bi v normalnem inšpekcijskem postopku morala pasti že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, je dokaz porušene pravne države. Čemu nista hiške sama porušila Mladinski dom pred desetletji ali Center obšolskih dejavnosti do včeraj? Ali bo ta plačal vsaj račun? Dokaz je tudi vsesplošno skrivanje za Küzmičem, nekoč najemnikom ZSMS, ki je izgubil dom po dvajsetih letih skvoterstva v državni hiški in ki so ga taisti servisirali v vseh vnaprej izgubljenih korakih ohranitve oziroma privatizacije njegovega doma. Že ko se je leta 1993 sam prijavil med črnograditelje na tujem, bi moral biti izločen iz obravnave v okviru občinskih prostorskoureditvenih pogojev za sanacijo degradiranega prostora (sanacijski PUP). Usoda hiške je bila znana že tedaj.

Tudi sicer »Jazbinškov« zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij (novela ZUN) ni zadrževal dejanj inšpekcijskega nadzorstva razen samega prisilnega rušenja prijavitelju. Če bi bili sanacijski PUP takratne občine Radovljica sprejeti zakonito, bi to hiško rušili že tedaj, leta 1994. Nova bi bila le dodatna strokovna preveritev (ne)možnosti legalizacije na podlagi vladnih uredb o postopku priprave in sprejemanja sanacijskih PUP ter o kriterijih za izračunavanje višine nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora, obe je podpisal Janez Drnovšek, in na podlagi ministrovega navodila za pripravo sanacijskih PUP, ki ga je podpisal Miha Jazbinšek. Sami odgovorni podpisniki sistemskega pristopa.

Zloraba zakona o TNP

V primerjavi s preostalo Slovenijo se je agonija usode črnih gradenj v TNP zavlekla najprej izključno zaradi klientelizma takratne občine Radovljica in ministra Gantarja do specifičnih in eminentnih črnograditeljev v TNP. Tistih dovolj bogatih in okretnih lastnikov vikendov najvišje v slovenskem visokogorju, ki so praviloma iz najvišjih slojev na družbeni lestvici izpred leta 1990 in po njem. Sanacijske PUP so pripravile in sprejele leta 1994 vse občine, razen tistih, ki niso hotele prevzeti odgovornosti odločanja o rušenju ali legalizaciji na osnovi strokovnih gradiv. To odgovornost je morala zanje prevzeti vlada – 29. septembra 1994 je sprejela 28 uredb v paketu, med njimi protipravno dve le za »del območja občine Radovljice in občine Tolmin, ki se nahaja izven območja TNP«. Občina Radovljica je namreč edina v RS predložila v potrditev Gantarju predlog sanacijskega PUP brez vseh predpisanih sestavin, Zavod RS za prostorsko planiranje jih je dodelal, a so si raje izmislili, da imajo v 14. členu zakona o TNP možnost prenesti odgovornost na Državni zbor.

DZ si te odgovornosti ni pustil naprtiti, saj je vladna trojka Gantar-Blaganje-Novak prišla predenj s »predlogom soglasja k PUP za sanacijo degradiranega prostora na območju TNP« brez pravne podlage v noveli ZUN, z zlorabo 14. člena ZTNP, z izsiljevanjem soglasij k rušitvam in k sanaciji kar v paketu in z napačnim pravnim statusom soglasja (ki ga Školč sploh ne bi smel dati na dnevni red). Zato je 13. novembra 1995 kar 54 poslancev glasovalo, da se predloga sklepa o soglasju ne sprejme, za sprejetje pa je glasovalo le 6 poslancev. Magnetogram 35. redne seje DZ daje vedeti, zakaj. Gantar ni opozoril na razloge za rušenje na eni in za sanacijo na drugi strani. Lažno je zatrjeval, da za pripravo akta legalizacije ni vnaprejšnjih izločilnih kriterijev, kot da ne bi bil zavezan vladnim sistemskim absolutno izločilnim kriterijem na osrednjem območju narodnega parka, v najožjem varovalnem pasu vodnega vira, v območju kulturnega in/ali zgodovinskega spomenika državnega pomena in v ozkem pasu ob obalni črti jezera. Lamentiral je, da gre le za formalno soglasje, da so črnograditelji v TNP in drugje enaki, da gre v prostorskem aktu že kar za investicijski poseg, da je problem sprememb namembnosti v nacionalnem parku rešljiv kot v kakem lokalnem parku z vikendaši, ki se ukvarjajo s pašo. Ob takem lamentiranju je DZ sprejel še dodaten sklep, da naj vlada pripravi ustrezne spremembe zakona brez možnosti vsakršne legalizacije v TNP in na drugih zaščitenih območjih.

Ključna za neučinkovitost inšpekcijskega nadzora v Gantarjevem mandatu pa je njegova lamentacija, da novela ZUN ne razrešuje vprašanj za v prihodnje in da je sam že dvajset let proti demonizaciji črnih gradenj. In res, berem njegov članek v ab iz junija 1981 pod mentorstvom Janeza Koželja, da gre za vitalno »samoupravno možnost posameznika«, »učinkovitost pri reševanju stanovanjskega primanjkljaja« in »kvaliteto stanovanja in stanovanjskega naselja«.

25. aprila 2001 sprejme Državni zbor na pobudo bohinjskega poslanca LDS zakon o spremembi zakona o TNP, kjer se za soglasodajalca k izjemnim posegom določi Vlada RS. Tako si ohrani obraz in skrije sprenevedanje. Po osmih letih tedaj Ropova vlada sprejme 24. decembra 2002 štiri uredbe o sanacijskih PUP na območju TNP v občinah Bled, Bohinj, Bovec in Tolmin, z razmejitvijo taistih gradenj za rušenje in taistih za sanacijo. Po tem letu pa se agonija v TNP nadaljuje z jalovostjo inšpekcijskega nadzora pod okriljem ministrov Janeza Kopača, Andreja Umka, Janeza Podobnika, Karla Erjavca, Roka Žarnića, Zvonka Černača in danes Sama Omerzela.

Destrukcija prevencije

Novela ZUN iz leta 1993 je vprašanje legalizacije obravnavala šele med prehodnimi in končnimi določbami, kjer je iz depozitov črnograditeljev zagotovila tudi financiranje priprave sanacijskih PUP, plačilo izvršb ali delni prispevek k stroškom opremljanja stavbnega zemljišča. Ključni pogoj take legalizacije, kot enkratno dejanje, povzročeno predvsem s togostjo zatečenih prostorskih aktov, je istočasna splošna sistemska prevencija pred pojavom črnih gradenj.

Zato je novela »sistemsko« prenesla finančno, odškodninsko, prestopkovno in prekrškovno odgovornost investitorja črne gradnje tudi na lastnika ali upravljalca zemljišča, vpeljala odškodninsko odgovornost na okolju in na naravni in kulturni dediščini, olajšala vročanje odločb urbanistične inšpekcije, vpeljala pravni instrument »pritožba ne zadrži izvršitve«, vpeljala instrument plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora kot prihodek občine, ekološkega in stanovanjskega sklada, vpeljala prepoved in ničnost vseh glede zakonitih posegov v prostor sicer dovoljenih ali predpisanih dejanj, njihovo zaznambo v zemljiški knjigi, koncesije za prisilne izvršbe, varstveni ukrep odvzema materiala, orodij ali priprav za črno gradnjo, in prepoved opravljanja dejavnosti.

»Kopačev« zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki je 29. novembra 2002 prevzel te urbanistične trajnostne pravne instrumente varstva pred črnimi gradnjami, pa je zaradi svojih omilitvenih določil začetek sistemske destrukcije učinkovitosti tega varstva, česar skupaj s slabo prakso inšpekcijskega nadzora ni treba posebej dokazovati.

Hvalisanje ministra Omerzela

Po pirovi zmagi grobe pravne države z izvršljivo pravnomočno odločbo nad šibkim dolgoletnim skvoterjem oznanja Omerzel enoletni brezplačni moratorij za izvršbo pravnomočnih odločb za rušenje kar počez v Sloveniji, a s sistemsko rešitvijo šele prihodnjega marca! Z edinim oznanjenim, a brezpredmetnim kriterijem lastništva. V potencialno korist katerih že (znanih) primerov, ki niso plod socialne stiske, temveč praviloma bahaštva? Torej negiranje edinih učinkovitih in verodostojnih listin, odločb, ki so pasirale vse dolgoletne postopke ugotavljanja možnosti legalizacije in možnosti pritožb. V posmeh rezultatom dela najprizadevnejših inšpektorjev in v namen sistematičnega demontiranja inšpekcijskega nadzora. Obenem so »vse naredili, da bodo to sistemsko dokončno rešili«, češ da to vprašanje zgodovinsko ni ustrezno urejeno.

Uvedba možnosti legalizacije po letu 1993 je bila rezultat kumulacije socialnih in stanovanjskih stisk, sistemske nadvlade kompleksnih sosesk nad možnostmi individualne gradnje, togosti urbanističnih aktov, investicijskega ventila presežnega kapitala v vikende in izogibanja dajatev v korist urejenosti okoliša. Danes ne vidim teh razlogov, še posebej ne kot vsesplošno kumuliran pojav. Vsekakor so trajnostne rešitve v aktualizaciji in zaostritvi rešitev iz novele ZUN in ZGO-1, vključno z zaplembami in dragimi selektivnimi legalizacijami. Seveda, v sozvočju s strateškimi sestavinami občinskih prostorskih načrtov.

MIHA JAZBINŠEK