Ko sem bil mlad, sem verjel, da je denar v življenju najvažnejši. Sedaj, ko sem se postaral, to vem.

Oscar Wilde

Z denarjem si zmaj, brez denarja črv. Bolje je, da ti zavidajo, kot da te pomilujejo.

Herodot

Pohlep po denarju je izvor vsega zla.

George Bernard Shaw

Besede zadnjega so zelo blizu resnici, kar potrjujejo številna kazniva dejanja, povezana z denarjem, pri katerih ne srečamo zgolj »običajnih« razbojnikov, tatov in goljufov, temveč so v nečedne posle vmešani ugledneži z visokim položajem v družbi. Zadnja vstajniška gibanja pri nas in na tujem kažejo na krivično družbo, ko ima pri odločanju o statusu večine ljudi glavno besedo denar v rokah manjšine. Nič novega. (Neo)liberalizem, socialna demokracija, opozarjanja na denar kot sredstvo za ustvarjanje in spodbujanje pohlepa so se dogajali in bili predmet pisanja tudi tedanjih časnikov že v 19. stoletju.

Malik stoletja.

Denar in vživanje je postalo današnji čas pri večini ljudi jedini namen vsega njihovega teženja in želenja. Za denar se kupi vsako uživanje. Čim več denarja, tem bolj se da uzadovoljiti uživanje v čutnem in duševnem oziru.

V tem obstojé za take ljudi nebesa na zemlji. Oni ne poznajo drugih nebes, vzvišenejših namenov. Oni taje Boga in se imenujejo same sebe »prosvitljence«, »naprednjake«. Posmehujejo se onim, imenujoč jih nespametneže, ki služijo Bogu in spolnujejo njegove zapovedi, ki žive in delajo kakor kristjani.

In to je ono veliko nasprotje naše dobe. Denar in vživanje je postalo mnogim jedini malik, h kateremu povzdigujejo željno svoje roke. Oni iščejo svojo srečo le v uzadovoljenju najnižjih strasti. In vendar poniža ravno ta lastnost ljudi do stopinje živali, jim jemlje duševno dostojanstvo, jim zamori vest.

Iz te velike zmote mnogih, ki se imenuje »materijalizem«, prihaja vsako nravno in družabno-gospodarsko zlo. Če se odstranja v jeseni in po zimi severna plat naše zemlje vedno bolj od solnca, postaja v isti meri, kakor se vrši to oddaljevanje, vsak dan mrzlejši in noč daljša. Zemlja in rastlinstvo odrveni pod sneženo in ledeno skorjo, vse natorno življenje izumré. Umetna luč in gorkota ne odpravi mraza ali teme. In v isti meri, kakor se obrača k solncu nazaj severna stran zemeljske kroglje, postaja tudi gorkejše in se daljša dan. To je v natornih zakonih vtemeljen red, katerega ne more nihče spremeniti. Isto moremo reči tudi o večnem nravnem zakonu. Ob njem se bo razbila vsa novodobna »razsvitljenost«.

Strastna pohlepnost denarja in uživanja prosvitljencev, katerim prav pride vsako sredstvo v dosego svojih namenov, se razvije samo ob sebi v zaničevanje vere, v brezvestnost, v zasmehovanje vsake božje in svetne oblasti.

Liberalizem je vpeljal tako naziranje življenja za bogatine in srednje meščanstvo; socijalna demokracija nadaljuje to pri delavcih.

»Denar in brezmejno uživanje na zemlji!« vpije liberalec. »Denar, vživanje, skupnost imetja in prosta ljubezen!« kriči socijalni demokrat. Okoli te osi naj se pri njih vse suče. Odpad od Boga in njegovih zakonov je neposredna posledica teh naukov. Odvračanje od najvišjih dolžnostij nareja v javnem in zasebnem življenju vse podkupljivo in gnilo, ker pelje taka pot k brezvestnosti.

Če je samo denar in vživanje v resnici namen življenja in ni Boga, ki bi poplačal dobro, kaznoval hudo, potem je vsa krepost in vest v nas le laž. Potem je prisega pri državnih obljubah, pri sodišču in v zasebnem življenju sleparija. Potem ni postava in kazen nič druzega, nego gola samovolja. Potem je oni hudodelec, oderuh in pohotnež najmodrejši, ki se ne zboji nobenega sramotnega dejanja in preskrbi vse prav zvito, da ne pride nikomur v roke. Potem je vsaka nravnost in vsak red neumnost, človeštvo stoji nedvomno potem na stopinji divjih zverij, katerim je vse dovoljeno. Prav delajo veliki kapitalisti, ki odirajo in zatirajo reveže. Nekaj samo ob sebi umevnega je potem »boj vseh proti vsem«, kakor ga vidimo povsod na gospodarskem, družabnem in političnem polju. Potem goljufa samega sebe oni, ki hrepeni po miru, kreposti, nesebični ljubezni in požrtvovalnosti. Potem ni pregreha nobena sramota več, ampak čisto naravna posledica novodobne »omike«.

Tako bi torej morali umevati dejanjski življenje – če hočejo biti dosledni – naprednjaški liberalci in socijalisti, ki časté denar in vživanje kot svojega prvega malika. »Omika in znanje naj bi nadomestovalo božje zakone in vero. Če le nekoliko pomislimo, kako se množe zločinstva v dobi »omike in znanja« in kako izvršujejo ravno najeminentnejši največja sleparstva v vseh vrstah družbe, uvidimo takoj, da je povsem napačna ta trditev.

Brez vesti in torej brez spoštovanja Boga ni nikakega reda ne v državi, družbi, občini ne v tovarni, ne v pisarni, ne v družini, zakonu, šoli, ne pri kupčiji in prodaji, ker ne morejo biti povsod nadzorovalni policaji in še ti sami niso nič prida brez vestnosti. Iz vesti le izvira čut dolžnosti, vest pa se ne more vzdržati brez božjega potrjenja in brez trdne vere v tako potrjenje. Sploh pa zahteva pamet in prava veda odločno bivanje božje in njegove zakone.

Hrepenenje po »maliku stoletja«, po denarju in vživanju je zapeljevalo duhove že desetletja in jih odvračalo od Boga. krščanstva, Cerkve in dolžnostij. Iz te blodnje je izrastlo socijalno vprašanje. Ko je klicala razdivjana množica za časa revolucije »po človeških pravicah«, je pozabljala ona božjih pravic in svojih človeških dolžnostij. Iz tega je nastala sedanja zmešnjava in vsestransko vrenje. Le če se bode vrnilo človeštvo nazaj k bogu in njegovim postavam, tedaj je mogoče, da ozdravi ono in se odstranijo vsa zla naše dobe.

Domoljub, 17. novembra 1898