To hrvaško pristanišče, saj ste brali o tem, je pred nekaj leti pristalo v rokah slovenske upokojenke Roze Mlakar Kukovič, upokojene menedžerke, prek njenega podjetja pa je Luko Zadar prevzel investicijski fond mariborske nadškofije. Potem je prišlo do katastrofe, nadškofija je mirno v Gospodu bankrotirala, Luko Zadar – za drobiž, devetnajst milijonov evrov – pa je od upokojenke Roze odkupil neki Daniel Robnik, taksist iz Maribora.

Jebenti vse, to je država, sem pomislil.

Res smo vedeli, da obstajajo na tem nepravično porazdeljenem svetu nesramno bogate države, razni skandinavski in arabski disneylandi, v katerih se delavci vozijo v mercedesih, upokojenci pa križarijo po južnih morjih – že prej smo vedeli, da obstajajo upokojenci, ki vse življenje pazijo na vsak evro in denar shranjujejo v škatlah za čevlje pod posteljo, vedeli smo tudi to, da obstajajo taksisti, ki vam za vožnjo zaračunajo toliko, kot da bi vas peljali v Boeingovem dreamlinerju 787 – toda nikoli nisem slišal za tako bogato državo, da bi v njej taksisti od upokojencev kupovali pristaniške terminale.

Takšni posli se po svetu ponavadi sklepajo v zastekljenih uradih multinacionalk, ob šampanjcu in kanapejih z lososi in tartufi, pod budnim očesom plenilcev iz velikih odvetniških pisarn z najmanj tremi priimki v imenu. Nikjer na svetu dvajset milijonov evrov ni majhen denar, niti v skandinavskih niti v arabskih disneylandih ni zajebancija, ko se kupuje in prodaja pristanišče s kontejnerskimi terminali in skladišči za naftne derivate. Samo v nepredstavljivo bogati Sloveniji se takšni posli sklepajo v mariborskem taksiju, na vožnji od Mercatorjevega hipermarketa na Taboru do Glavnega trga.

– Je prišla pokojnina, kaj? z zobotrebcem v ustih nemarno navrže mariborski taksist in gleda babico, ki na zadnjem sedežu drži veliko Mercatorjevo vrečko, saj se sicer že od nekdaj spodobi, da se v taksiju komentira vedno slabo vreme, vedno kurbo politiko in vedno nizke pokojnine.

– Pokojnina?! To ni pokojnina, ampak miloščina, odmahne babica z roko. Glavno je, da si tisti zgoraj delijo provizije, mi upokojenci pa goveje kosti kupujemo na obroke!

– Poznam to! se razburi taksist in pokaže na taksi pred seboj. Vidite tega? Dela na črno, državnih inšpektorjev pa nikjer! Že stokrat smo ga prijavili, pa nič!

– Razbojniki, se strinja babica.

– Takole, prišla sva, na koncu taksist ustavi avto na Glavnem trgu. Pet evrov in trideset centov.

– Joj, nimam drobiža, se opravičuje babica, ki brska po denarnici. Bi lahko z delnicami?

– Lahko, gospa. Kaj pa imate?

– Večinski paket Luke Zadar. Triinpetdeset odstotkov delnic. Dvajset milijonov evrov vam dam za devetnajst.

– Koliko vam moram potem dati?

– Osemnajst milijonov devetsto devetindevetdeset tisoč devetsto štiriindevetdeset evrov in sedemdeset centov. Zaokrožite na petindevetdeset.

– … devetsto štiriindevetdeset, devetsto petindevetdeset evrov, taksist lepo prešteje drobiž. Lep dan, gospa!

Tako je torej mariborski taksist prevzel Luko Zadar od upokojenke Roze. Mariborski taksisti so pravo čudo, takšnih srečkov ni na celem svetu. Pred tremi, štirimi tedni ste brali, da se je eden od njih ustavil na Petrolovi črpalki, da bi natočil bencin, mimogrede pa je kupil loterijski listek in zadel milijon evrov in pol. In ko je pred tremi, štirimi leti katastrofalni izbruh islandskega vulkana Eyjafjallajökull ohromil promet na vseh letališčih na celini in spravil Evropsko unijo na kolena, kdo je dobil jackpot? Mariborski taksisti!

Po Evropi se je namreč razvedelo, da je od vseh letališč odprto samo mariborsko, in ko so svetovljanski diplomati in poslovneži prišli do mariborskega letališča in dojeli, da je tudi to zaprto, je bilo prepozno: ostalo jim ni nič drugega, kot da jih tamkajšnji taksisti razvozijo do Bruslja, Frankfurta ali Ženeve. Pa celo do Istanbula.

»Račun od Maribora do turške meje je znašal tisoč petsto evrov, a oni, srečni, da so prišli domov, niso gledali na ceno,« je tedaj novinarju Dnevnika izjavil srečni lastnik mariborskega podjetja Taxi Plus, neki Daniel Robnik.

Prav ta Daniel Robnik, saj ste dojeli, ki je kakšno leto po tistem, ko je finančna katastrofa spravila na kolena mariborsko nadškofijo, od upokojenke Roze kupil Luko Zadar.

Skratka, katastrofa je tisto, ko se zapirajo letališča in odpirajo pristanišča. Ko v Mariboru škofi bankrotirajo, upokojenci najebejo, taksisti pa obogatijo.