Levičarka, ki ceni buržoazijo

Prostovoljna žrtev

Jeklinova je utemeljiteljica sodobnega ženskega tiska pri nas. Tudi tračarskega. Do pojava njenih publikacij je tovrstnega čtiva lačno ženstvo kupovalo predvsem nemške in avstrijske revije, ki so pokrivale dogajanja v evropskem plemstvu ter podobne vrste pikanterij. Pred Jano je bila glavna ženska revija v republiki Naša žena. »Okoli nje so bile tedaj zbrane vse zaslužne tovarišice, Tomšičeva, Šentjurčeva. One so bile drugo vesolje. Z nami niso hotele imeti nič in so na nas gledale zviška kot na buržoazno meščansko sranje. Ko je Jani začelo uspevati, so postale zelo živčne in so začele pritiskati. Lepega dne me je Gorjup (Mitja, tedaj glavni urednik Dela, op. p.) poklical k sebi in dejal, da imamo na Jani samo enega zaposlenega v partiji in da moram v partijo spraviti vsaj še dve osebi. Poskusila sem pri kolegih. Vsi so se izogibali. Nisem vedela, kaj narediti, in sem se javila sama. Dobesedno sem se žrtvovala, saj sem imela probleme doma. Moja družina je bila nepopisno katoliška. Mama je tečnarila,« se spominja prvega vstopa v politično stranko. Drugič je soustanovila Zares, a potem njihove vrste zapustila, ker je, kot pravi, strankarska disciplina v levih strankah nekolikanj popustljivejša, pa vendar obstoječa in omejujoča.

Ženski tisk je v začetku svoje novinarske kariere skrajno prezirala in ga imela za nižjerazredno pisarjenje. Če je bilo novinarstvo v časih njenih začetkov izrazito moška dejavnost, je danes feminizirano. »Kar je slabo. Ženske znajo padati pod vplive. Rade bi pomagale, se vživljajo, zgubljajo kritično distanco, obenem so pa žleht kot moški ne morejo biti. Otroci pogosto tepež manj zamerijo očetom kot mamam. Ker mame udarijo zato, da zaboli, moški pa zato, da se razbremenijo. Tako vsaj sama vidim zadeve,« ocenjuje danes.

Za urednico Jane je bila malodane administrativno postavljena leta 1972, ko se je reviji po enoletnem izhajanju začetna naklada sesula v nekaj deset tisoč izvodov. Z Jano je zrasla in jo v zlatih časih pripeljala do 140.000 naklade, bralstvo je bilo razdeljeno na 60 odstotkov žensk in 40 odstotkov moških. »Kar je noro. Danes se ženske revije hvalijo, če premorejo osem odstotkov moškega bralstva,« razlaga upokojena prvakinja, ki še vedno piše. »Za Obraze. Verjetno svoje najboljše tekste, ki jih pa redkokdo prebere.«

Rodila se je leta 1936, na domu v Križevniški ulici v Ljubljani, kot prvorojenka v družini Lorenz. V njej so se kasneje rodili še trije bratje, iz katerih je nastal Trio Lorenz (violina, violončelo in klavir), medtem ko je pokojni brat Primož zaslužen za to, da se je stari del Ljubljane začel prebujati turistično in je tako tudi neke vrste praboter ideje, po kateri so na primer letos del Slovenske ceste zaprli za promet. Medtem ko je bila očetova linija glasbeniška, je bila materina slikarska. Cita Potokar, pokojna akademska slikarka in ilustratorka, je Jeklinovi teta. Hodila je v Osnovno šolo Graben, leta 1947 se je vpisala na gimnazijo. »Dejansko sem stalno špricala. V šoli sem lagala, da mi doma umira mama in da moram kuhati za celo družino, v resnici sem pa hodila v Tivoli igrat odbojko s fanti.« Pretežno je odraščala v fantovski družbi, bila med drugim talentirana šahistka, v šoli pa so jo zanimali izključno spisi. »Zvezd tedaj niti ni bilo. Za te so veljali operni pevci, ki smo jih hodili poslušat na dijaška stojišča. Idolomanije do oseb nisem gojila. Josip Broz Tito je bil edina zvezda. Markanten moški. Pri njem nismo opazili, da je debel in majhen. Imel je lepo glavo in dajal je občutek varnosti. Spoznala ga nisem nikdar.«

Po gimnaziji se je vpisala na psihologijo, ki pa je ni končala. Bolj jo je zanimalo pisanje. Sprva tudi pravljic za otroke, nato pa novinarstvo. Prvič se je poročila pri 24 letih z zdravnikom, s katerim imata hčer, drugič pa s pomorcem, s katerim sta bila uradno poročena dve leti, naslednjih deset pa sta podaljšala »na koruzi«. Skupnega zakonskega staža ima torej deset let.

O svoji premočrtni karierni drži in osebnem svobodnjaštvu razmišlja takole: »Ne izpostavljam se zaradi izpostavljanja, ampak živim svojo kariero tako, kot mislim, da je treba. Nisem pa nikoli dovolila, da bi mi kdo sral na glavo. Imam težave: ko čutim omejevanje, to začutim fizično. Ne morem več dihati. Potrebujem zračno izolacijo pred okoljem. In pri Slovencih so najbolj grozne strasti. Vsi ti sovražniki in mračne spletke so zgolj izbruhi strasti. Takrat ko bi morali gnati racionalnost do konca, nas strasti pokopljejo. To se še najbolj vidi v politiki, kjer čustva ljudje še najmanj opazijo, čeravno jih je obilo. Naša politika je razčustvovana, zato ni dobra,« ocenjuje starosta, ki je, kot pravi, vse življenje bila bitko prav s čustvenostjo. »Iz umetniške familije sem, umetnost in strasti gredo skupaj, mene so pa motile in sem si ves čas prizadevala, da bi v ospredje postavila racio. Metoda, da prešteješ do deset, je povsem dobra, samo uspe ti ne vedno.«

Kritičarka »fovšije«

Bojda je neko obdobje svojega življenja zbirala vse vrste artefaktov sov. Pokojni Danilo Slivnik jo je poimenoval rdeča baronesa. Je deklarirana levičarka, ki pa odkrito ljubi tudi buržoaznost. Proslovenka, ki se ji ustanovitev samostojne države ni zdela posrečena ideja, a je prek žurov v klobučkih in z drugimi dejavnostmi, ki so spodbujale ter izkoriščale prebujene apetite uspešnežev po razkazovanju, svojstveno pripomogla k levitvi iz socializma v kapitalizem ter tudi k značaju te levitve. Časopis Tribuna je pred dvema letoma proti njej natisnil sodbo, ki v tretji točki pravi: »S privzemanjem cinizma, da so vsebine takšnih revij le odraz tega, kar ženske v resnici rade berejo in potrebujejo, zakrivate dejstvo, da tisk ustvari svoje bralstvo in ne bralstvo svojega tiska. Prav tako zakrivate, da so mediji pomemben faktor pri oblikovanju samopodobe in samorazumevanja ter da identitete niso odraz naravnega stanja, pač pa le družbeni in politični konstrukt. Tako revije za ženske kot vaša javna podoba so le reprodukcija novih načinov podjarmljanja in izključevanja žensk v sodobnih družbah.«

Se danes kakorkoli počuti kriva za čuden mišung, v katerem se je znašla država? »Niti ne,« pravi umirjeno, »sama sem samo čakala, kdaj bo k nam prišel trač. To sem naredila jaz. Z velikanskim užitkom sem naredila Lady. Če je ne bi jaz, bi jo nekdo drug, malenkost kasneje. To je še vedno najboljši slovenski trač časopis. Bili smo kvalitetna komerciala. Imaš časopise, ki ti pomagajo pri vsakdanjem življenju, magari pri vzgoji otrok, kuhi in izbiri prijateljic. Tudi časopise, ki veljajo za razvedrilo. A zame je tudi težak tisk razvedrilo. Dežulović mi je v razvedrilo. Najboljše možno,« pravi dolgoletna poveljnica slovenskega ženstva in zaključuje: »Naša težava danes je, da ne vemo, kaj hočemo. To je naš problem. Da nas zmanjka, ko bi se moral začeti zgornji srednji razred. Meščanstvo, buržoazija. To je skladišče razmišljanj za prihodnost. Da, jaz sem levičarka, ki ceni buržoazijo. Beseda levica mi pomeni premalo. Levica je politično stanje duha, mene pa zanima več. Za pametno življenje gre. Če nekoga vidiš, da mu gre dobro, ga pusti, da mu gre, ker bo tudi zate bolje, če njemu uspeva.«

Kritičarka »fovšije«, ki je taisti vzgib izkoristila za posel. Urednica ženske revije, ki je v sorodni najstniški publikaciji objavljala fotografije najstnic v lascivnih mini krilih. S slednjim, pravi, ni imela nič in je osebno raznim lepotnim izborom nasprotovala. V vsakem primeru večplastna gospa, ki si je življenje upala odživeti kot pišoča ženska, ki ni nikdar skrivala, kaj misli. Obenem zanašajoč se na svojo preračunljivost nikdar ni bila marginalka, ampak glavna vloga. Kar je položaj, v katerem pač ne zna »srfati« vsakdo. Zaključek prepustimo njeni nekdanji frizerki, torej gospe Podkrajškovi: »Pošten človek je. Nikdar ni pozabila na ljudi okoli sebe.«