V Bolgariji ste imeli v zadnjem letu dva vala protestov in drugi, junijski, je sedaj prerasel v okupacijo univerze v Sofiji in študentske proteste po drugih krajih v Bolgariji.

Pomembno je ločiti ta dva vala protestov. Prvi se je zgodil februarja, drugi sredi junija. Na ulice sta pritegnila zelo drugačne ljudi. Februarja so zelo revni ljudje protestirali zaradi visokih cen elektrike. Protesti so imeli finančno in socialno podlago ter dosegli padec tedanje vlade. Junija je bilo drugače. Po nominaciji medijskega mogotca Delyana Peevskega za mesto vodje tajne službe so ljudje eksplodirali v ogorčenju. Še posebej v velikih mestih so ljudje zasedli ulice zaradi moralnih razlogov.

Propaganda vlade trdi, da so bili prvi protesti revnih, sedaj pa protestirajo elite. Protiargument je jasen: ljudje ne potrebujejo le kruha, ampak tudi resnico in zaupanje, jasno sliko o tem, kdo jim vlada. To proteste povezuje. A junija študentje protestov niso podprli, ker so imeli izpite. Njihov bes se je dvignil šele po odločitvi ustavnega sodišča, da lahko Peevski ohrani svojo pozicijo v parlamentu. Ta odločitev leti v obraz vsej dosedanji sodni praksi. Študentje so zahtevali od ustavnega sodnika, ki je tudi njihov profesor, da obrazloži, kako je možno, da so sprejeli takšno odločitev. Ni jim znal odgovoriti. Še huje. Odvihral je iz predavalnice in to je sprožilo zasedbo, ki še vedno traja in je na novo obudila tudi protivladne proteste. Vlada je pod pritiskom, da odstopi. S tem bi pokazala vsaj malo ostankov svoje moralne kredibilnosti. A to se ne zdi zelo verjetno kljub ostrim protestom, okupaciji in torkovemu policijskemu nasilju.

Pa se je situacija po februarju ekonomsko izboljšala?

Nikakor. Bolgarija je v globoki ekonomski stagnaciji. Nič ne kaže, da nam bo uspelo izplavati iz krize. Država je na zelo nizki točki ekonomske razvitosti in po neoliberalnih ukrepih prejšnjega finančnega ministra se je situacija za ljudi močno poslabšala. Plače so daleč najnižje v EU.

Na fotografijah je videti, da študente med protesti po mestu podpirajo tudi druge skupine prebivalstva. Jim je uspelo pritegniti tudi delavce, upokojence, uradnike?

Ne verjamem, da lahko sedanje proteste definiramo s socialnimi kategorijami. Ljudje protestirajo iz moralnih razlogov. Vsak prebivalec Bolgarije je lahko ogorčen. Glede na škandalozna dejanja vlade smo do tega v vseh pogledih upravičeni vsi. Ti protesti presegajo socialne proteste. Ustvarjajo drugačno obliko solidarnosti, neko moralno skupnost, ki je izjemnega pomena. Eden največjih problemov v Bolgariji je bila popolna moralna resigniranost ljudi. Utrujenost in neodzivnost na vse dogodke. Obstajalo je splošno nezadovoljstvo, a šlo je za pasivno stanje. Protesti in okupacija so to razbili. Ljudje so pokazali, da imajo njihova moralna načela še vedno nekaj utripa. Naš glavni slogan je zelo preprost: Tako ne gre več naprej! Ljudje branijo svoje temeljne državljanske pravice: zahtevajo transparentnost, resnico v javnem prostoru, resnično zastopanost. Protestira se predvsem v velikih mestih, kajti na podeželju so ljudje pod takšnim pritiskom in nadzorom, da si tega ne morejo privoščiti. To je velik problem.

Žal se študentje niso uprli že julija. Če bi se, bi vlada padla. Zato imamo sedaj, če želite, tehnične težave.

So težave tudi razhajanja in zamere med protestniki, da so se študentje priključili prepozno?

Vsekakor. V več kot 150 dneh protestov poleti se je pojavilo veliko notranjih nasprotij in napetosti. Mnogi so utrujeni in razočarani. Nekateri, ki so ostali, so popolnoma radikalizirani. To ni dobro, saj ogroža moralno solidarnost, ki sem jo prej omenil. Hkrati ustvarja to tudi pomanjkanje samozavesti med ljudmi, ki so na ulicah.

Se vam zdi, da so študentje, ki sedaj okupirajo univerzo, prevzeli nauke iz gibanj Occupy, Indignados, prejšnjih protestov... in prihaja do nadgradnje?

Vsekakor imajo občutek, da so del množic mladih, ki protestirajo po vsem svetu. A da bi se lahko naučili taktike ali kako ravnati, v to ne verjamem. Improvizirajo. Drug problem je, da se mladim in študentom ne uspe združiti v nov politični subjekt, morda politično stranko. To je sedaj glavni argument proti njim: da je demokracija utemeljena na institucionalnih procesih in da je potrebna stranka, s katero se gre na volitve, ne pa da kaotično protestiraš. Sam upam, da bodo sčasoma mladi sposobni oblikovati resnično nove politične formacije. Kajti potrebujemo nove politične subjekte. S starimi elitami je konec. Moralno, socialno in politično so popolnoma diskreditirane.

Se razumevanje politike, političnih strank in njihovega delovanja, spreminja?

Na to vprašanje ne znam odgovoriti. Mladi niso pripravljeni oblikovati nove politične stranke, ker je njihovo razočaranje zelo globoko in zajema tudi obliko ter strukture predstavniške demokracije. A trenutno ni nobene druge oblike kot reprezentativna demokracija. Če bodo dovolj realistični, in upam, da bodo, bodo oblikovali nov politični subjekt.

Sami ste proučevali samokolonizacijo vzhodne Evrope, ponotranjenje tujih predsodkov in predstav ter o tem pisali. Kako so na to vplivali sedanji protesti?

Stanje samokolonizacije, ki ga lahko preprosto opišemo kot zavzetje in okupacija domišljije ljudi s podobami in vrednotami drugih, se ni spremenilo toliko s protesti kot z vstopom v EU. Tedaj je Bolgarija prvič v zgodovini prešla iz stanja samokolonizacije v novo stanje. Protesti se zdaj dogajajo v razmerah novega kolonializma. Kajti EU pomeni vladanje na daljavo z jasnimi, statističnimi in kvalitativnimi standardi, ki prek nobenega kanala ne upoštevajo lokalnih razmer ali potreb. Bruselj ni kolonialna oblast, a njegove taktike spominjajo na tehnike, ki so jih uporabljali nekdanji kolonialni imperiji. Zaradi birokratskega vladanja na daljavo so se po vstopu v EU oblikovala nacionalistična gibanja, ki jih pred letom 2002 nismo imeli. Sedaj se nacionalistične stranke in ksenofobne reakcije samo množijo, ker se razmere kulturnega in političnega bivanja v državi spreminjajo. To bi moral biti jasen signal EU, da je nekaj narobe.

Nemški, francoski in belgijski veleposlaniki v Bolgariji so se ob protestih odzvali in obsodili sporne prakse političnih elit, a evropski odziv manjka. Seveda je tiho ameriško veleposlaništvo. Ljudje se čutijo prepuščeni samim sebi in hkrati prešibki, da bi se zoperstavili in porazili domačo, bolgarsko mafijo. Morda se od zunaj to zdi kot notranji bolgarski problem, a ni.

Prepričan sem, da potrebujemo evropsko solidarnost med ljudmi, ne le notranjih, nacionalističnih. To niso zadeve le notranjih politik, gre za grožnjo celotni evropski demokraciji. Protesti niso osredotočeni le na korupcijo. Ljudje protestirajo proti vplivu sive ekonomije na uradne državne politike. Gre za nekaj, kar je mnogo globlje kot korupcija.

Obstaja znotraj protestov tudi teoretična kritika neoliberalnega delovanja in sistema EU ter kapitalizma?

Obstaja gibanje mladih, Nova levica. Sam sem tradicionalni liberalec, ki je podpiral prve demokratične in liberalne spremembe pred 25 leti, ko sploh še nismo vedeli za izraz neoliberalizem. Teh mladih, novih levičarjev je malo in trenutno so izolirani v akademskih krogih. Njihova kritika je zaenkrat preveč globalna in teoretična, s premalo posluha za lokalno, zato je njihov vpliv omejen.

Vključuje okupacija univerze res le politično ogorčenje?

Okupacija univerze je radikalen in izjemen korak. Vsi je ne podpirajo. Akademski svet univerze je ni podprl, 90 profesorjev nas je zavzelo drugačno stališče in smo izrazili podporo. Razkol obstaja med profesorji, študenti... To je zelo neprijetno. So študentje, ki hočejo le študirati in pravijo, da je akademsko leto ogroženo. Nekateri trenutno situacijo ocenjujejo za relativno normalno. Razkol je resen in se razteza skozi celotno družbo. Nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Situacija je nevarna in vsak se more odločiti po svoji pameti in v svojem imenu.

Kako nevarna?

Ne vem. A le upam lahko, da iz tega ne nastane krvav spopad.

So obstoj socialne države, pravice do izobraževanja, do zdravstvene oskrbe pomembne teme med protestniki?

Ne. Trenutno še niso pomembne. Kajti na kocki je samo družbeno tkivo in skupnost ljudi kot državljanov Bolgarije. Laži in sprenevedanje politikov pomenijo, da se je nekaj zelo temeljnega prelomilo. Govorim o zaupanju. Glavna tema protestov je družbeno zaupanje med ljudmi in resnica. Vse druge zahteve, politične odločitve pridejo kasneje. Zdravstvo, izobraževanje, to so pomembne teme, a manj pomembne kot družbena kohezija.

Kaj se mora zgoditi za pozitiven iztek?

Odstop vlade, nove volitve, oblikovanje novih političnih akterjev, ki bodo spremenili politične običaje in delovanje naše države.

Ampak lahko volitve ob istih strankah v kratkem prinesejo resnične spremembe?

Seveda bi se vmes morala oblikovati začasna vlada, ki bi jo oblikovali mladi. To je moje upanje. A zaenkrat ni videti, da bi se to pripravljalo ali načrtovalo. Kajti ključno je, kdo bi bil vključen in koga v tej prehodni vladi ne bi bilo.

Je anarhistična misel in zahteva po horizontalnosti nekaj, kar je zelo razširjeno med študenti?

Ne, osebno vidim, da jih povezuje predvsem ogorčenje, bes. To je splošen občutek med vsemi državljani. Stvari ne morejo iti tako naprej. Zato sodelujejo v teh protestih tako različni ljudje. Tudi študentje sami so zelo različni in prihajajo iz zelo različnih okolij. Edini skupni imenovalec je to ogorčenje.

Zaradi dolgotrajnosti protestov je na cestah vse manj ljudi. Utrujeni so. Vračajo se v moralni obup in otopelost. To, da nas bo ta občutek preplavil, je velika nevarnost. Vendar ne smemo pozabiti, da so ti protesti dokazali, da imajo ljudje v Bolgariji še vedno državljansko energijo protestirati in se združiti v solidarnosti, ki je temelj vsake demokracije. Ker branimo in ščitimo svojo solidarnost, svojo pravico do tega, da živimo v normalni državi, je jasno, da energija in življenje skupnega, javnega še vedno obstaja. To je zelo pomembno. To je naš glavni uspeh. Zadnjih volitev po prvem valu protestov se ni udeležila več kot polovica vseh volilcev. Ti ljudje so zdaj na ulicah. Četudi niso šli na volitve, so to aktivni državljani s svojimi zahtevami. To je zelo pomembno sporočilo. Ne le za Bolgarijo, ampak za vso Evropo.