Če je skozi zgodovino slovenski emigrant novo zaposlitev iskal v oddaljenih ZDA in Avstraliji, pa danes to počne precej bližje domovini, saj glavnina izseljencev poskuša srečo v Nemčiji, Avstriji, Italiji in Švici. Od konca letošnjega poletja naprej pa bodo slovenski emigranti nekoliko teže našli zaposlitev v Singapurju, kjer so, po dolgih letih spodbujanja priseljevanja visoko izobraženih, uvedli ukrepe administrativnega omejevanja zaposlovanja tujcev.

Singapur, čeprav zaradi svoje oddaljenosti ne najljubša destinacija za slovenske iskalce zaposlitve, je zanimiva študija primera države, ki je zelo uspešno vodila politiko priseljevanja in z njo več kot kompenzirala svoje sicer omejene domače vire. V času, ko je očitno, da slovenska politika ni sposobna doseči soglasja o srednje- ali dolgoročni strategiji razvoja gospodarstva, je zanimivo videti, kako bi stvari izgledale, če imeli singapursko vizijo in pogum za njeno udejanjanje.

V zgodnjih 60. letih prejšnjega stoletja je singapursko gospodarstvo baziralo izključno na ceneni manualni delovni sili in delovno-intenzivni proizvodnji nizke dodane vrednosti. Pri tem sta pomagala na videz neizčrpen vir kitajskih priseljencev in politika odprtih vrat na trgu dela. Aktivna gospodarska politika se je osredotočala na odprtje prve industrijske cone in izdatno financiranje privabljanja tujih investicij. Kljub temu da Singapur nima naravnih bogastev in so bili primorani naravne vire uvažati praktično v celoti iz Malezije, je gospodarska politika obrodila sadove z vstopom prvih tujih investitorjev in zagonom izvozno usmerjene predelovalne industrije. Do danes so tako suvereno prevozili pot do proizvodnje primarno visokotehnoloških proizvodov, ki predstavljajo več kot polovico vrednosti izvoza.

Za Singapur je ključna strategija internacionalizacije. Že zgodnjega leta 1961 je bil vzpostavljen odbor za ekonomski razvoj (Singapore Economic Development Board – EBD), ki je singapursko gospodarstvo agresivno tržil na tujih trgih, tudi tako da je odpiral podružnice EBD po svetu. O predanosti razvojnemu preboju priča tudi začetni kapital EBD, ki je bil 100 milijonov takratnih dolarjev oziroma 13,4 odstotka celoletnega bruto domačega proizvoda Singapurja. Za primerjavo, v javnem razpisu za spodbujanje neposrednih tujih investicij pod okriljem slovenskega SPIRIT za leto 2013 je bilo podeljenih za slabih 8 milijonov evrov sredstev, kar predstavlja 0,02 odstotka našega lanskega bruto domačega proizvoda. S tem ko jim je investitorje uspelo prepričati v dolgoročen potencial Singapurja kot proizvodne lokacije, so ti postopno prenašali tja tudi svojo razvojno in raziskovalno aktivnost, kar se je nadalje odražalo na strukturi zaposlenih.

Na trgu dela je singapurska oblast delovala zelo pragmatično. Zgodaj po pridobitvi neodvisnosti izpod britanske nadvlade so jezik svojih nekdanjih kolonialistov proglasili za enega od štirih uradnih jezikov, kar se je pozneje pokazalo za daljnovidno predvsem pri pridobivanju naklonjenosti tujih investitorjev. Do 80. let je Nacionalni svet za plače (National wage council) spodbujal politiko visokih plač, katere namen je bil privabiti najboljše strokovnjake (menedžerje, inženirje, raziskovalce…) in – ob žrtvovani trenutni stroškovni konkurenčnosti – tlakovati razvoj visokotehnoloških podjetij na srednji in dolgi rok. S tem ko so dovolili bogate nagrade za visoko izobražene zaposlene, so v Singapur privabili strokovnjake svetovnega kova in vzpostavili temelje nadaljnji rasti produktivnosti v tehnološko zahtevnih sektorjih.

Razvoj v Singapurju je že sorazmerno zgodaj žrtvoval sektorje z nizko dodano vrednostjo in slabše izobraženo delovno silo za povečanje deleža izvoza visoke tehnologije. Ko so se na svetovnih trgih pojavili cenejši proizvajalci, sprva zgolj v delovno intenzivni generični proizvodnji, pozneje pa tudi pri izdelkih z višjo dodano vrednostjo, je Singapur uspeval ohraniti vsaj nominalno prednost s tem, ko je zvesto sledil napredku znanosti in za svojo sprejel politiko konstantnega inoviranja in prestrukturiranja.

Slovenija ni Singapur. Zakaj je potem singapurska izkušnja za nas zanimiva? Tako kot dvakrat večji Singapur je tudi Slovenija neizbežno podvržena dogajanjem na svetovnih trgih. Medtem ko se je slovensko gospodarstvo v zadnjih dvajsetih letih spremembam na trgih zgolj prilagajalo in še to praviloma prepozno, pa so v Singapurju spremembe anticipirali. Še več, tudi ko nam je potrebe gospodarstva uspelo dovolj zgodaj prepoznati, so bile reakcije gospodarske politike obotavljajoče in nezadostne, da bi bistveno spremenile slovensko razvojno trajektorijo. Namesto da bi uvažali diplomante in znanstvenike, smo uvažali gradbene delavce. Z izjemo uvoza zdravstvenega osebja sploh nimamo omembe vredne politike zaposlovanja visokokvalificiranih tujcev, ki bi lahko okrepili tehnično močne domače start-upe, prav tako pa ne zmoremo delovati bolj proaktivno pri privabljanju večjih tujih investitorjev. Namesto da bi ukrepali bolj agresivno in na zmago stavili več denarja, tudi tukaj izvajamo uravnilovko. Vsakomur nekaj, da ne bo kdo prikrajšan.

Slovenski zlati standard na vseh področjih torej ostaja gradualizem, najprej skozi obdobje tranzicije in pozneje skozi prestrukturiranje gospodarstva. Zdaj pa vizije sploh ni. Le še reševanje gole kože pri izhodu iz krize. Toda prav ta kriza, ko smo pritisnjeni ob zid, bi morala prinesti preobrat. Čakam na drzno razvojno strategijo vlade.