Britanski poslanci svoje delo jemljejo sila resno in zato dolgo v noč vestno prebirajo zahtevna gradiva o tem, kako dovoliti elektrodistributerjem in plinarjem dvigniti ceno elektrike še za 10 odstotkov in jim zagotoviti težko prislužene strahotne dobičke ter hkrati prepričati ljudstvo, da naj manj je in pije, če hoče to zimo preživeti ob toplih radiatorjih. Misija nemogoče, bi lahko rekli, zato ni čudno, da pri poslancih doma žarnice svetijo do jutranjih ur, da računalniki brnijo dan in noč in da so pečice, v katerih se peče wellingtonska pečenka, nenehno prižgane. In ni čudno, da kilovati na električnih merilcih šibajo kot Sebastian Vettel v svojem bolidu. Bilo bi namreč skrajno nepošteno po takšnem garanju še račun za elektriko obesiti poslancem.

Med največjimi nočnimi garači, ki hočejo povrnitev stroškov, so konservativec in minister za Severno Irsko Andrew Robathan, ki je pokuril za 6000 evrov elektrike, minister za mednarodni razvoj, konservativec Alan Duncan, s 5000 evri in laburistični poslanec Peter Hain, ki je z nočnim delom pokuril za 5500 evrov elektrike. Varčen pa je bil liberalni demokrat in podpredsednik v Cameronovi vladi Nick Clegg, ki je za elektriko in plin zahteval piškavih 300 evrov. Pri tej številki bi jaz postal sila pozoren. Je ta tip glede na račun sploh kaj delal ponoči? Je nemara do zore veseljačil po beznicah ali pa cele noči spal, medtem ko je pol Velike Britanije bedelo in iskalo način, kako plačati račune in pri tem ne ostati lačen?

Toda tisto, kar se je zgodilo konservativnemu poslancu, sicer milijonarju Nadhimu Zahaviju, pa je res nepopisna tragedija, osebna in nacionalna. Možak je za povračilo energetskih stroškov priložil račun za skoraj 8000 evrov. Potem pa je, ko so mu nekateri mimogrede omenili, da je najbrž s to elektriko celo leto razsvetljeval Buckinghamsko palačo, z grozo ugotovil, da je pomotoma k zahtevku za povračilo drugih stroškov, denimo svinčnike in radirke, priložil račun za elektriko z njegove ogromne konjske farme. Možak se je pred pobesnelo javnostjo skoraj zlomil, skrčil se je revež pred kamerami kot kavbojke po prvem pranju in obljubil takojšnjo vrnitev denarja. Stokrat se je opravičil, češ, pri tolikšnih računih, ki jih imajo doma, mu je ravno ta, vsled čudnih okoliščin ali vpliva višje sile, morda žene, zdrsnil med stroške. Možak je težak kar nekaj milijonov in pri dveh hišah, dveh stanovanjih ter konjerejski farmi s šolo jahanja ni čudno, da je zamešal račune. Pa tudi če jih ne bi. Ali so Angleži res povsem izgubili prirojeno jim ljubezen do živali, posebno konj? Ali ne bi plačali računa za elektriko, ki je omogočila štirinožnim lepotcem, da so na toplem, pod nežno lučjo in umiti z mlačno vodo. Je Britanija padla tako nizko, da bi zaradi 8000 evrov dovolila konjem zmrzovati? Ali kot bi dejal Shakespeare: »Konji ali politiki, to je zdaj vprašanje?«