V zgradbi, kjer živim, vlada nemir. Ljudje so razburjeni, pod vrati prihajajo v moje stanovanje razna obvestila, ki so proti ali pa za odločitev, ki jo mora sprejeti hišni svet, v katerem sedijo predstavniki lastnikov in najemnikov. Ne gre zgolj za mojo zgradbo. Vsa moja ulica, ki je na severozahodu mesta, razpravlja o problemu. Z ulice se problem seli v četrt in globlje po Manhattnu. Mesto ponuja prebivalcem ugodne kreditne pogoje za konverzijo ogrevanja s kurilnega olja na zemeljski plin. Stroški zamenjave kurilnih peči bodo amortizirani v dveh letih. Cenejši zemeljski plin je tudi okolju bolj prijazen, trdijo ponudniki in zagovorniki. Odločitev bi torej morala biti na dlani.
Še vedno v dvomih
Kljub temu so številni stanovalci proti zamenjavi, ker ta favorizira pridobivanje zemeljskega plina z drobljenjem skrilavca. Gre za kombinirano uporabo vode pod izredno visokim tlakom in kemikalij. Postopek, ki ogroža pitno vodo in okolje, trdijo nasprotniki, ki opozarjajo, da fracking omogoča monopol distributerjem plina, ki bodo cene dvigali po mili volji. Majhna poulična razprava je le ena od posledic zdaj povsem znanega dejstva, da ZDA, ki so v zatonu na mnogih preostalih področjih, postajajo energetska velesila. Z odkritjem ogromnih zalog zemeljskega plina (in nekaj nafte) v skrilavcih ter z novimi tehnologijami bodo ZDA leta 2015 postale največji proizvajalec nafte na svetu. Podatek je pred nekaj dnevi objavila Mednarodna agencija za energijo (IEA), ki je pred tem napovedala, da bodo ZDA leta 2035 postale energetsko neodvisna država. Po ameriških podatkih so Združene države oktobra načrpale 7,7 milijona sodov nafte na dan. To je 1,2 milijona več kot pred letom dni. Prihodnje leto pričakujejo 8,5 milijona sodov, leta 2015 pa se bodo ZDA zasidrale pred Rusijo in Savdsko Arabijo. Hitra rast proizvodnje nafte je posledica uporabe novih tehnologij v nahajališčih v Severni Dakoti in Teksasu. Strmo naraščajočo proizvodnjo nafte in plina (mnoga bogata nahajališča zemeljskega plina še čakajo na dovoljenja za izkoriščanje) spremlja padec uporabe naftnih derivatov. Zaradi modelov avtomobilov z nižjo porabo goriva in mnogih drugih oblik energetskega varčevanja ter proizvodnje alternativnih virov energij je poraba nafte v zadnjih nekaj letih padla za deset odstotkov. Zato so Američani, potem ko jih je pred 40 leti močno prestrašila prva energetska kriza, zdaj končno pred uresničitvijo obljube takratnega predsednika Nixona, da bodo ZDA neodvisne od bližnjevzhodne nafte.
Tudi slaba novica
Vzporedno z dobro novico, ki bo imela pozitivne posledice za gospodarstvo (čeprav predstavlja proizvodnja nafte in plina zgolj 1,2 odstotka ameriškega BDP), pa lahko ameriška neodvisnost od bližnjevzhodne nafte povzroči nove geopolitične zaplete. Želja, da bi se zaradi energetskega blagostanja lahko umaknile z območja, ki je bilo desetletja v središču pozornosti Bele hiše in Pentagona, bo težko uresničljiva. Če bo ameriška proizvodnja znižala ceno svetovne nafte, se bodo zmanjšali tudi ogromni dobički, s katerimi se avtokratski arabski (in ruski) režimi držijo na oblasti. Namesto umika bo morebitna nestabilnost Savdske Arabije, Bahrajna in drugih držav zahtevala še večjo ameriško (vojaško) navzočnost in pomoč v regiji. V primeru, da bodo cene nafte v prihodnjih letih zaradi velikega kitajskega povpraševanja ostale visoke, poznavalci menijo, da bo na Bližnjem vzhodu Peking moral zamenjati Washington.