Tako kot že Kripl z Inishmaana (1996) Martina McDonagha skozi slikanje omejene družbe, ki se posmehuje fizično pohabljenemu Billyju, pokaže, kdo je resnični kripl, tako tudi Plemena Nine Raine gluhega Billyja (!) postavijo v krog ljudi, ki so jih same besede, a kjer je on pravzaprav edini, ki res posluša. V judovski družini intelektualcev je v svoji tišini postavljen nasproti glasnosti preostalih, ki v govorjenju ali kar besednem merjenju – tega popestrijo vnosi bolj ali manj posrečenih vulgarizmov in humorja – nenehno najdevajo lastno veljavo, se potrjujejo, drug drugega izzivajo, skratka na veliko besedičijo in v tem tudi kažejo na mejo, do katere seže njihova komunikacija. Billyjeva družina je pleme besede ter pleme, ki v načelu goji individualnost in se noče ozirati na družbene norme, ima pa zato lastna pravila, lastno dinamiko odnosov, v kateri se denimo že odrasli otroci, ki še kar živijo pri starših, vsakodnevno soočajo z njimi in z željo, da bi dosegli njihova pričakovanja. V družbenokritičnem razpiranju tematike pripadnosti plemenu se tako avtorica dotakne tudi nekaterih problemskih vidikov znotraj (sodobne) družine.
Režiser slovenske praizvedbe Matjaž Latin v sodelovanju z dramaturginjo Barbaro Skubic besedilu sledi in uprizoritev zastavi z odločnim poudarkom na igri. Osebe predstavi v enotnem dnevno-jedilnem prostoru scenografinje in kostumografinje Ajde Primožič, za družino značilno opremljenem (vendar ne dobesedno natrpanem) s knjižnimi policami in v sredinskem delu globine zamejenem z ogromnimi žaluzijami, ki zapirajo prostor družinskega plemena in pozneje odstrejo bežen pogled na novo Billyjevo okolje. Skupnost besede je nemudoma prikazana kot taka: zagledamo jo za mizo sredi burne debate, v kateri ob vseh nasprotovanjih največjo moč vendarle izkaže oče. Vladimir Jurc spretno umešča zbadljive replike »poglavarja« in ne pokaže (kritične) prizanesljivosti do tistih, ki vanj vstopajo od zunaj, a prav tako ne do pripadnikov, tako do prevpraševanja starševskega ravnanja bolj odprte žene (Maja Blagovič) kot do otrok, sina Daniela (Romeo Grebenšek), ki v svojem nemočnem nasprotovanju ponekod doseže učinek najstniškega uporništva, hčerke Ruth (Nikla Petruška Panizon), ki kaže na obupno, a v samem delovanju premalo vztrajno željo, da se dokaže, in z izkazanim nerazumevanjem celo do najmlajšega Billyja. Luka Cimprič se v vlogi gluhega sina, premišljeno oblikovani z odmerjenimi izrazi gluhote, odločno in nepopustljivo upre očetovemu oziroma družinskemu prepričanju, naj identitete ne zgradi na hendikepu, ter se v tem »odpadniškem dejanju« odloči tudi za drug jezik, jezik kretenj. A v novem plemenu (gluhih), v katero ga vpelje dekle (Lara Komar), zdaj sam ne zna prisluhniti ljubljeni, ki »šele« gluši.