V liffovskem tekmovalnem programu Perspektive je bila prikazana tudi italijansko-slovenska koprodukcija Zoran, moj nečak idiot v režiji Mattea Oleotta, o kateri je treba reči nekaj na splošno in seveda tudi posebno. Pod splošno spada to, da je ta film ena redkih, v zadnjem času pa sploh edina slovenska koprodukcija, ki je vredna svojega imena oziroma produkcijskega načina: film se dogaja na italijansko-slovenski meji (resda bolj na italijanski strani kot pa slovenski – upravičeno, saj je slovenski koprodukcijski delež manjšinski), toda v igralski zasedbi se slovenski igralci in igralke ne pojavljajo le v stranskih vlogah – naslovnega junaka, 16-letnega Zorana, igra Rok Prašnikar (zdaj že študent AGRFT), ki se mora meriti z opulentnim Giuseppejem Battistonom v vlogi njegovega italijanskega strica.

In tako slovenski Zoran kot njegov italijanski stric Paolo sta posebneža, vendar zelo različna. Paola bi lahko najbolje opisali s parafrazo slavne definicije Groucha Marxa, ki pravi: ta govori kot norec, vede se kot norec, ampak naj vas to ne zavede – ta je res nor. Se pravi: Paolo je debel kot pujs, zaudarja kot pujs, ampak naj nas ne zavede – Paolo je res človeški prašič. Vendar ne toliko zato, ker je več v gostilni kot doma in še doma žlampa, pri čemer je težko reči, ali se toliko baše in žlampa zato, ker ga je zapustila žena (Marjuta Slamič) in dela kot kuhar v domu za ostarele, ali pa ga je žena zapustila zato, ker je takšen gostilniški fičfirič. Paolo je prašič bolj zato, ker zna biti tako zloben ali, bolje, ker je tako poln majhnih žlehtnob (svojega kuharskega kolega napije, čeprav ve, da mu alkohol škodi; ponoči meče kamne v okna na hiši svoje bivše žene, čeprav ga njen mož vabi na nedeljska kosila).

Nekega dne pa se mora Paolo odpeljati na slovensko stran, ker je tam umrla neka njegova sorodnica, za katero sicer sploh ni vedel: a vseeno se obnaša kot najbolj užaloščeno bitje na svetu, seveda le tako dolgo, dokler namesto kakšne dediščine ne dobi v varstvo avtističnega nečaka Zorana. Kakor je iz avta odvrgel žaro s pepelom Zoranove babice, bi Paolo tudi Zorana verjetno zelo kmalu oddal v kakšen zavod, če ne bi odkril neke njegove izjemne sposobnosti: puščico pikada vselej vrže na sredo tarče. Paolo svojega nečaka takoj »vzljubi«, saj lahko z njim dobro služi na »pikadiadah« v okoliških gostilnah, s to stričevsko »ljubeznijo« pa se znova prikupi tudi svoji bivši ženi. Ker pa zna Zoran zadeti samo na sredo tarče, ne pa tudi na druga mesta, ki bi na pravem tekmovanju v pikadu na Irskem prinesla več točk (in morda nagrado v višini 50.000 evrov), se njegov stric spet izkaže v svojih zoprnih lastnostih. Toda Zoran je medtem dobil tudi svojega dobrega angela v podobi deklice angelskega videza, ki rada posluša njegovo petje v lokalnem pevskem zboru. In ta pevski zbor je res nekaj imenitnega, tako zato, ker tako dobro poje (nekatere pesmi pa so prav duhovite), kakor zaradi svoje vloge pri preobrazbi Paola iz človeškega prašiča v dobrega strica. To je simpatična poteza, a le ena izmed mnogih (zlasti tistih, povezanih s koloritom majhnega kraja), ki prispevajo k temu, da je ta film tako posrečen.