Pozabljamo, da v Severni Koreji živijo običajni ljudje, kot ste vi in jaz

Ne toliko v dejansko dogajanje, ker gre pač za fikcijo, temveč v način razmišljanja in miselne tokove, ki ženejo tamkajšnjo družbo. O filmu, ki je v koprodukciji med Severno Korejo, Belgijo in Veliko Britanijo nastajal dolgih šest let, smo se pogovarjali z eno od ključnih oseb filma, producentko in režiserko Anjo Daelemans.

To je dolga zgodba. Začela se je leta 2002, ko sem spoznala britanskega producenta Nicholasa Bonnerja. Sčasoma sva postala dva od štirih ključnih ljudi pri tem projektu. Ostala dva sta severnokorejska producentka Ryom Mi Hwa in pa režiser Kim Gwang Hun. Spoznali smo se na filmskem festivalu v Pjongjangu, kjer sem sodelovala z dvema kratkima filmoma.

Da, poteka v septembru na vsaki dve leti. Tudi sama tega najprej skoraj nisem hotela verjeti. Nemški novinar v Seulu mi je posredoval njihovo faks številko. Poslati sem ga morala kakšnih 25-krat, preden je sporočilo prišlo skozi. Čez kakšne tri tedne pa sem prejela sporočilo, da sem povabljena. Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Izkazalo se je, da je bilo istem hotelu nastanjenih še nekaj Evropejcev. Kaj počneš na festivalu, kjer nikogar ne poznaš? Greš v bar in govoriš z ljudmi. Poleg Nicka sem spoznala tudi Mi Hwa, ki je istih let kot jaz. Takoj je prišlo do klika. Z Nickom si deliva ključno idejo, da v Severni Koreji živijo ljudje. Mnogi to radi pozabljajo. Običajni ljudje, kot ste vi in jaz. Dostikrat ljudje, ko zaslišijo besedo Severna Koreja, na to preprosto pozabijo.

Z Nickom sva začeli scenarij za kratki film, ki je bil všeč tudi Mi Hwa. Kakšne tri leta smo pisali scenarij, ki je postajal vedno večji, brez upanja, da bo film kdaj ugledal luč sveta. Ključna pri vsem skupaj je bila Mi Hwa, ki poleg korejščine obvlada tudi angleščino. Sodelovala je pri pisanju scenarija, praktično sama pa je po velikih težavah našla tudi režiserja. Midva z Nickom sva odlično komunicirala z njo, ona pa naprej z severnokorejsko ekipo. Brez nje tega filma zagotovo ne bi bilo.

Da, nihče v Severni Koreji ni želel snemati takšnega filma, zelo smo se morali boriti. Filmski studii zgodbe niso hoteli pograbiti. Film se jim ni zdel realističen iz več razlogov.

Nekateri filmi jo celo imajo, vendar nikoli ne sledi svojim sanjam, poleg tega pa za njo vedno stoji še močnejši moški lik ali pa partija. V našem filmu pa Kim v nasprotju z željami svojega očeta skuša ubežati delu v rudniku in postati cirkuška akrobatka. To je za njih nekaj povsem novega. Posneli smo prvi severnokorejski »girl power« film.

Nikoli ni bilo dvoma, da bo glavna junakinja ženska. Ideja o emancipirani junakinji je med pisanjem scenarija postajala vedno večja. Ne vem, kako razmišljajo moški, zato takšnega filma ne bi mogla posneti. Mi Hwa je tudi ženska, Nick pa je odraščal med sestrami, zato je bilo lažje.

Ko je Mi Hwa po nekaj napornih krogih po vseh studiih naposled le našla režiserja, katerega oče je snemal filme z njenim očetom in je bil pripravljen poslušati, je tudi on želel spremeniti zgodbo. Moški se mu je zdel bolj prepričljiv, prej je namreč snemal zgolj vojne filme. Vendar smo na koncu zmagali.

Naredili smo avdicijo med skupinami, ki izvajajo akrobacije na trapezu. Drugače ni šlo. Nisem verjela, da bi lahko te prizore avtentično posneli, če igralca ne bi bila akrobata. Cirkuške akrobate vzgajajo od ranega otroštva, ogromno morajo vaditi. Občinstvo začuti, če zahtevne prizore odigrajo kaskaderji, govorica telesa je drugačna. Pravzaprav sploh ne vem, kaj bi naredili, če med njimi ne bi našli primernih igralcev.

Absolutno. Tudi, ko ni pred kamero, je takšna. Veliko se smeji, nikoli se ne preda. V Severni Koreji je zdaj zelo slavna, sploh ne ve, kaj naj s tem počne, ji pa godi, ko jo na cesti ustavljajo ljudje. Nasprotno se pri glavnem moškem igralcu dejansko čuti, da igralsko ni tako močan. Pri akrobacijah je neverjeten, pri ostalem pa smo se morali kar truditi.

Da, na nek način se to sklada z vlogo, ki jo igra. Delovati mora nekoliko nerodno, nevajen običajnega življenja. V njegovem svetu obstaja zgolj trapez.

Že prej nam je bilo jasno, kaj si lahko privoščimo in česa ne. Film je bil že od vsega začetka prvenstveno namenjen severnokorejskemu občinstvu, tako da nismo želeli posneti političnega filma. Hoteli smo film, ki ga bodo razumeli in s katerim se bodo lahko poistovetili, ne pa takšnega, ki bi kazal, kako Evropejci razumemo njihovo družbo. Seveda se čuti tudi naš vpliv, vendar v manjših dozah. Recimo, ko se Kim dviga v manjšem žerjavu in na ta način premaguje strah pred višino, v Severni Koreji ženskam ni dovoljeno v ta žerjav. To je izključno moško delo. O tem prizoru smo se pogovarjali dva dni, preden so popustili. Še vedno pa lahko v njem vidite moškega spodaj na tleh, ki vpije, da je to nezaslišano.

Ne, njim je to običajno, sploh ne reagirajo. Čeprav moram priznati, da si filma sploh še nisem v celoti ogledala s severnokorejskim občinstvom. Se jim pa, na primer zdijo smešne nekatere druge stvari. Recimo, ko začne Kim plezati po lestvi. Že v tem trenutku jim je jasno, da ji bo nastop spodletel. Ko sem jih vprašala, zakaj se smejijo, še preden se je sploh karkoli zgodilo, so mi odgovorili, da tako nerodno pleza, da ji bo očitno spodletelo. Pa kako to veste? Takoj vidimo.

Mi se začnemo smejati šele, ko že omahne v mrežo. Teh majhnih nians je res veliko. Smejijo se tudi tekmovanju v mešanju cementa. Noben evropski pisec se ne bi mogel spomniti obračuna v mešanju cementa. Korejci se smejejo nekoliko prej, mi pa kasneje. Njim je že takoj jasno, kaj se bo zgodilo.

Že po tistem začetnem prizoru, ko Kim še kot majhna deklica poziva dva fanta, naj skočita na desko, po smehu vem, če je občinstvo dobro. Najbolj težavno občinstvo so vsekakor Američani.

Ne vem, zelo so sumničavi. Predstave v njihovih glavah so tako trdno zasidrane, da ne morejo videti ničesar drugega. Krivi so tudi mediji oziroma način, na katerega danes proizvajajo novice. Vsi vseskozi iščete nekakšno kontroverznost.

Če mi ljudje v Severni Koreji rečejo, da to ni propagandni film in so celo v Južni Koreji prepričani, da temu ni tako... Velika večina severnokorejskih filmov je tam namreč prepovedanih, naš pa je dobil dovoljenje. Prvi po 15 letih. Tudi sami nismo želeli narediti propagandnega filma, tako da potem to najbrž res ni. Če pa mi vi rečete, da je, potem nimam kaj.

Ko kakšnega od teh, ki se jim to zdi propaganda, vprašam, zakaj tako mislijo, rečejo, da ne predstavlja realnosti. Seveda je ne, saj gre za fikcijo! Tudi hollywoodski filmi je ne. Nekateri ameriški novinarji tega enostavno nočejo razumeti. Povem jim, da je na ulicah v ZDA veliko število ekstremno debelih ljudi, ki jih v filmih nikoli ne vidimo.

Nočem delati filmov, po katerih pridejo gledalci iz dvorane zamorjeni, za to lahko gledajo tudi poročila. Tovarišica Kim leti v nebo je film, narejen za relaksacijo, za zabavo, ne gre za dokumentarec. Če že ima kakšno sporočilo, je to jasno: Sledi svojim sanjam! Pravzaprav gre za ameriške sanje v Severni Koreji.