Avtorji zamisli, ki bi Mariboru priskrbela prvo romsko restavracijo v Evropi in bi delovala po načelu socialnega podjetništva, so se vseskozi zavedali, da ta projekt ne bo lahko izvedljiv, čeprav sta država in evropski socialni sklad zanjo prispevala kar 300.000 evrov zagonskega kapitala. V Bruslju in Ljubljani so ekipo mariborskega združenja Epeka vsi pohvalno trepljali po ramenih. Ko pa je bilo treba najti primerno lokacijo, je naklonjenost na lokalni ravni izpuhtela.

Ravnanje mariborskega župana Andreja Fištravca je bilo v tej zgodbi več kot zgovorno. Ko bi moral konec oktobra podpisati najemno pogodbo, je dogovorjeni termin tik pred zdajci odpovedal, vpletenim pa svoje odločitve ni niti skušal argumentirano pojasniti. Doktor sociologije se je raje zavil v molk, javnosti pa ni sporočil več kot to, da romske restavracije v občinski nepremičnini na območju nekdanje železničarske kolonije ne bo.

S to omahljivo gesto se je Fištravec, strokovnjak za antropozofijo, podredil protiromskemu stališču vodstva mestne četrti Magdalena. Predsednici četrti Jožici Lešnik Švajger ni nerodno trditi, da v četrti sicer podpirajo projekt, hkrati pa si drzne zapisati, da bi romska restavracija samo potencirala obstoječe težave, ki jih že imajo s to skupnostjo v svojem okolju. Kako bi romska gostoljubnost utegnila biti takšna težava, ki se ji kaže upreti z vsemi razpoložljivimi sredstvi, seveda ni podrobneje utemeljila.

Da se župan ni že takoj odločno in glasno uprl, je začudilo mnoge; tiste v vodstvu Epeka pa tudi vodilne v mariborski romski skupnosti, ki je zelo ponosna na domiselni projekt, s katerim bi se vsaj simbolično odrinila z družbenega roba, če ne bi postala celo nova mestna kulinarična privlačnost.

Niti romska kuharica, ki naj bi v načrtovanem lokalu gostom napovedovala prihodnost iz kavne usedline, najbrž ne bi mogla napovedati razpleta, ki je sledil. Za škandalozno mariborsko dogajanje je po naključju izvedel britanski dopisnik BBC News, ki živi in dela v avstrijskem Gradcu. V Maribor si je prišel ogledat razmere, pogovoril se je z vpletenimi in za pojasnilo zaprosil tudi županstvo.

Znova se je izkazalo, kako Fištravec uživa v pozornosti tujih medijev, navsezadnje se svojim facebookovskim prijateljem ne pozabi pohvaliti, če ga obišče kakšen tuji novinar. In ko ga je BBC-jev Phil Cain pobaral, zakaj je ta odličen socialno-kulinarični projekt ogrožen, se je župan nenadoma razgovoril. Populist, ki je svojim občanom namenil dva tedna molka o romski aferi, je Angležu razpredal o krivičnostih, odkrival očitne elemente ksenofobije, krivdo pa, kakopak, prevalil na predhodnika Franca Kanglerja, ki je očitno postal najcenejši izgovor za vse, kar je narobe v mestu.

Dva dni po tistem, ko je Cain objavil svoj članek, je slovenska javnost izvedela, da bo romska restavracija vendarle dobila svoje prostore v zapuščeni piceriji na Gorkega ulici 34. Prej to ni bilo mogoče, se je izgovarjal župan, češ da na občini niso imeli ključev lokala. Niso bili najbrž mariborski Romi edini, ki so se ob tem Fištravčevem izgovoru kislo nasmehnili.