A pojdimo na začetek in k dokazu, da je televizija res eno in edino, kar vlada temu svetu. Omenjena vokalna skupina svetovnega slovesa je name naredila veličasten vtis že ničkolikokrat, tudi v živo, še večkrat pa pred, da, saj ne boste uganili, zaslonom domačega računalnika. In tako že sredi julija kupim vstopnice po 35 evrov za največji dogodek, šov vseh šovov v dvorani vseh dvoran. V parterju. 31. vrsta. Pustimo ob strani, da so pozneje objavili, da bosta koncerta dva in da so sindikalne vstopnice delili praktično zastonj ali pa po deset evrov... Hja, jaz, ki sem plačal polno ceno, bom zato tudi na polno užival v dogodku vseh dogodkov. No, izkazalo se je, da tista 31. vrsta, sedež 27, pomeni stol na tleh dvorane Stožice »pod enim košem«, tik ob mešalni mizi, medtem ko je bil oder »pod drugim košem«. Nič ne de, tu smo zato, da slišimo vokalno skupino svetovnega formata in youtubovskega slovesa, ne pa da jo vidimo.

A glej ga, zlomka, dvorana je bila polna televizijskih kamer, več kot na kakšni tekmi Olimpije v ligi ABA in skoraj toliko kot na svetovnem prvenstvu v hokeju na ledu divizije A! Še celo eno tako na tračnicah so imeli in na sploh je bila navzočnost na dogodku ena sama velika učna ura televizijske produkcije. Z nastopajočimi in še bolj njihovimi gostujočimi plesalci, kaj plesalci, majstri vseh majstrov med plesalci vred. Še posebno je bila namreč za vse zanimiva tista kamera tik pred odrom, pred katero se se solisti in plesalci radi postavljali, nastavljali, delali grimase in na sploh koketirali z občinstvom. Za božjo voljo, s katerim občinstvom le. Jaz, ki sem plačal 35 evrov za vstopnico, sem tukaj. Pred vami. No, ne čisto pred vami, v 31. vrsti pa le. S katerim občinstvom, zaboga, vi koketirate in zakaj se nihče ne zmeni zame v 31. vrsti! In mi potem nekdo od dobro obveščenih pove, da ta koncert snemajo in da bo na sporedu na sam novoletni dan. Čisto iz firbca sem se premaknil na tribune, čisto zgoraj, kjer je bil razgled fantastičen.

Obremenjen z informacijo o snemanju mi je bilo zdaj vse jasno. Jasno mi je postalo, zakaj so začeli točno ob 20. uri, jasno mi je bilo, zakaj so modre luči svetile v občinstvo in ne v nastopajoče (efekt na dveh zaslonih je bil naravnost impresiven), jasno mi je bilo, kaj se bo na televiziji predvajalo med premorom, in jasno mi je bilo, zakaj je bilo vsega konec natanko, ampak res natanko po 120 minutah. Toliko časa bo namreč trajal koncert na televiziji in prav vse je bilo podrejeno temu televizijskemu šovu vseh šovov, spektaklu nad spektakli. In kar nenadoma sem se počutil kot tisti modri in rdeči navijači pri Mariu ali pa kot tiste ovce v hlevih pri Slakonji. Vsi mi, vseh deset tisoč tam, smo bili le statisti! Mimogrede, enkrat vmes je nastopil tudi Slakonja in zjutraj po koncertu ob zajtrku sem bil prepričan, da mi bo skočil tudi iz paštete. In če gremo nazaj k navijačem pri Mariu. Če prav razumem, so jih tam veseli in za ogled spektakla ne potrebuješ vstopnice za 35 evrov. Ne vem, kako je pri Slakonji, ampak verjamem, da tudi v tistem hlevu ni prav drago. Mi pa smo bili iste ovce, le da smo za to še plačali.

In da ne bo pomote. Izvajalci so bili izjemni in z veseljem se bom 1. januarja 2014 ob 20. uri usedel na kavč in si ogledal spektakel med spektakli, šov vseh šovov. Le malce grenkobe bo ostalo, ker bom imel ves čas občutek, da sem ga že nekje videl.