Do tod vse lepo in prav, hudič pa je, kot vselej, v podrobnostih. Še najmanjša je ta, da proračun Evropske unije za prihodnje leto in z njim povezanim sedemletnim okvirnim proračunskim obdobjem še ni sprejet. Velika, najsi zveni tudi cinično, pa je, da se nesposobnost praviloma ne sešteva, ampak potencira, kar posledično pomeni, da več kot je bilo nesposobnih glav okoli pariškega omizja, toliko bolj potencirana je nevarnost, da bo nezaposlenost mladih postala v Evropi ne le resnični, ampak katastrofalni problem.

Treba je samo pogledati, kdo sta glavna protagonista reševanja nezaposlene mladine. Nemška kanclerka in francoski predsednik, seveda. Francois Hollande je pravzaprav lansko spomlad zmagal na volitvah z odmevno obljubo o zaposlovanju mladih, med katerimi jih je pol milijona zaradi pomanjkljivega šolskega sistema brez prave kvalifikacije oziroma diplome. Še zagret za izpolnjevanje obljub je tri mesece kasneje pompozno napovedal, da bo dobra četrtina le-teh že do konca letošnjega leta dobila delo po posebnem vladnem programu, ocenjenem na 2,3 milijarde evrov. Statistika od lanskega avgusta pa do zadnje iz letošnjega septembra priča, da se je stopnja nezaposlenih med mladimi Francozi do 24. leta dvignila še za eno indeksno točko, torej porasla za 4 odstotke. Prevedeno v številke brezposelnih mladih je zdaj 20.000 več ne pa 150.000 manj, kot je obljubil Holland.

In Angela Merkel? Njeni domači glavoboli z nezaposleno mladino so manjši kot v večini Evrope, saj je ta v zadnjih treh letih celo upadla. Ne bomo se poglabljali v to, v kolikšni meri po zaslugi t.i. »bele kuge«, ko se nacije več ne samoregenerira, ker je problem drugje. Nemčija je namreč s svojo ostro varčevalno politiko povzročila, da se je upočasnila gospodarska aktivnost po vsej preostali Evropi, o čemer priča njen ogromen trgovinski presežek v menjavi z večino držav EU. Tudi tovrstno generiranje nezaposlenosti se je zvalilo na pleča mladine, politična filozofija Merklove pa tega Rubikona ni sposobna prestopiti in ob pravljičarskem Hollandu samo doliva olje na žerjavico generacijskega ali še kakšnega hujšega spopada.

Francosko-nemško natikanje reševalne zanke mladim (in posledično manj mladim) okoli vratu, namesto pasu, ne bi bilo pogubno, če se ne bi širilo na celo evropsko omizje, ki očitno družno verjame v mite. Prvi takšen je, je stopnja nezaposlenosti mladih do 24. leta v EU 26-odstotna. OECD ugotavlja, da jih je na trgu dela dejansko le dobrih 12 odstotkov, saj preostanek vanj ne sodi, ker je v (neprimernih!?) šolskih in drugih izobraževalnih programih. Ne drži tudi ocena, da se je med sedanjo krizo nezaposlenost mladih povišala v celotni uniji. Dejansko se je zmanjšala v že omenjeni Nemčiji ter Avstriji, treh baltskih državah in na Finskem.

Še največja zabloda pa je očitno, da so ciljni programi najboljša rešitev za nezaposlenost mladih. Francija je lep primer, ne samo s Hollandom, ampak pred tem že z vsemi vladami od sredine devetdesetih let sem. Tudi desničarski predsednik Sarkozy se je tega lotil z 1,3 milijarde evrov v obliki davčnih olajšav in denarnih spodbud delodajalcem, ki bi najemali mlado delovno silo, a z nasprotnim rezultatom. Očitno je širše spodbujanje gospodarske rasti boljše zdravilo, a to duši vseobsežno zategovanje pasov, ki je prva mantra vseh udeležencev včerajšnjega pariškega omizja, vključno s slovensko premierko Bratovškovo in ministrico Anjo Kopač Mrak. Zato, mlad in manj mladi, bojte se teh pravljičarskih Danajcev, tudi ko milijarde evrov obljubljajo.