»Privlekli smo jih na tole teraso,« pripoveduje Anwar Congo, »in jih začeli pretepati. Pretepli smo jih do smrti. Ampak potem je bilo vse krvavo, po tleh, stenah, naših oblekah. Zato sem si izmislil povsem nekrvav način ubijanja.« Anwar posadi nekega moškega na stol in demonstrira svojo iznajdbo: en konec žice pritrdi na steber, potem jo ovije okoli vratu sedečega moškega in jo na drugem koncu povleče – moški na stolu skloni glavo. Ta način ubijanja je bil tako hiter in učinkovit, da je Anwar potem lahko še malo plesal. »Pobijanje 'komunistov' je bilo za nas zabavno opravilo, pri tem smo zmeraj tudi kaj spili, pokadili marihuano, poslušali glasbo in zaplesali,« pove Anwar – in na terasi zapleše.
Zasebno »gledališče groze«
Anwar Congo je glavni pripovedovalec v skoraj triurnem dokumentarcu ameriškega režiserja Joshue OppenheimerjaTeater ubijanja (The Act of Killing, 2012) v dansko-norveško-britanski koprodukciji; Oppenheimerju je asistiral indonezijski režiser, ki pa je hotel ostati anonimen. Toda triurna dolžina še zdaleč ni glavni razlog neznosnosti tega filma. To je namreč prav paradoksna neznosnost: če vas ima, da bi ušli iz dvorane (nekateri tudi so), ker se vam ne toliko videno kot slišano že tako upira, pa prav zaradi tega tudi vztrajate, saj takšnih zločinskih pripovedi, ki so tako onkraj najhujše patologije kot onkraj največjega cinizma, še nikoli niste slišali, takšnih zločincev pa niti v grozljivkah še niste videli. Eden izmed njih je prav ta Anwar Congo, pripadnik paravojaških enot, ki so leta 1965, ko je general Suharto z vojaškim pučem (ob podpori ZDA) vrgel Sukarnovo vlado, pobili dva milijona in sedemsto tisoč »komunistov«.
Anwar in drugi zločinci sami pravijo, da je bil »komunist« precej širok pojem, ki je zajemal tako sindikaliste, revne delavce in kmete kot priseljene Kitajce (toda med slednjimi so pobijali »samo« tiste, ki jim niso plačali ali niso plačali dovolj). Anwar jih je lastnoročno pobil najmanj tisoč, saj je takrat moral biti še zelo mlad. Toda zdaj, ko je že sivolas, teh svojih zločinov ne upravičuje s kakšno »noro mladostjo«. In ne le da jih ne poskuša »upravičiti«, marveč se z njimi hvali. In ne le da se s tem hvali, ampak je, tako on kot njegovi kolegi, pripravljen tisto zločinsko divjanje nad »komunisti« tudi ponazoriti. Če že nastopa v filmu, zakaj ne bi svoje zločinske pripovedi pokazal na filmski način, torej z inscenacijami vaških pokolov, v katerih morajo sodelovati tudi ženske in otroci, ali z »rekonstrukcijami« zasliševanj in mučenj komunistov? Te »filmske« ideje, ki naj bi vso stvar naredila bolj prepričljivo, so se torej domislili sam Anwar in njegovi zločinski kolegi, ne pa režiser Oppenheimer, ki jim jo samo pomaga realizirati. In nič čudnega, da je bila ta zamisel njihova, saj so bili prej, preden so postali pripadniki paravojaških enot, ne le veliki »cinefili«, obsedeni z ameriškimi gangsterskimi filmi, marveč tudi »kinematografski gangsterji« (tako se sami imenujejo), ki so dobro služili s preprodajanjem kino vstopnic. In so brez težav začeli pobijati komuniste, ker so ti hoteli prepovedati ameriške filme. In ko »rekonstruirajo« oziroma inscenirajo svoja resnična zločinska dejanja, pri tem izživljajo svoje identifikacijske fantazije, v katerih se imajo za junake iz filmov.
Ne zločinci, ampak poslovneži
Ko to slišimo in vidimo, si rečemo, da gre pač za skupino zločinskih norcev. Toda potem se pred kamero pojavi urednik časopisa v Džakarti, ki je nekoč vodil kampanjo proti komunistom: ta je na to ne le še vedno ponosen, marveč se počuti užaljenega, ker se Oppenheimerjev film bolj posveča Anwarju kot njemu, saj je on takrat samo pomežiknil, pa so Anwar in podobni morali komunista ubiti. Za časopisnim urednikom pride indonezijski minister za kulturo (ne fiktivni, ampak pravi), ki bi rad spremljal inscenacijo pokola neke vasi: stvar ga tako navduši, da kar prevzame režijo, Oppenheimerju pa zaupa, da to že ne more škoditi ugledu države. Najbrž res ne, ko pa je pred njim že podpredsednik indonezijske vlade na slavnostnem sprejemu paravojaške enote Pancasila hvalil to enoto kot silo, ki varuje državo pred »komunistično nevarnostjo« (torej pred tem, da bi se potomci pobitih »komunistov« poskušali maščevati).
Je torej »nora« sama država, torej Indonezija? Ne, ni »nora«, marveč je še kako racionalna in učinkovita kapitalistična epifanija. Paravojaške enote so rekrutirane iz kriminalcev, toda gangsterji v tej deželi veljajo – ne le v svojih, ampak tudi v vladnih očeh – za »free men«, toda ne toliko v pomenu svobodnih ljudi kot »svobodnih podjetnikov«. Anwar in drugi zločinci iz paravojaških enot, ki nastopajo v filmu, so danes ugledni in vplivni ljudje. Ki so takšni postali ne le zato, ker za svoje zločine nikoli niso bili obsojeni, temveč še bolj zato, ker so kot pripadniki paravojaških enot služili poslu (»ljudje se nas bojijo«, se hvalijo, ker »v poslu ne moreš biti uspešen brez zastraševanja in izsiljevanj«) in sami postali poslovneži. Takšna je pač kapitalistična epifanija v čisti obliki, ki je predvsem enačba med politiko, poslom in zločinom – to troje je, kot se jasno izkaže, pravzaprav eno in isto.