Vse te zahteve so seveda zgolj in samo eden od možnih pogledov na to, kako bi veljalo urejati skupne zadeve: kako organizirati naše družbe in politično življenje ter kako, v teh okvirih (ali prek njih), naravnati gospodarsko dejavnost. Gre za poglede, ki jih zagovarjajo določene in določljive – v resnici zelo majhne – interesne skupine. Gre za ideologijo po definiciji. Ne vlada nam »objektivna nuja«, vladajo nam ideološki fundamentalisti in ekstremisti.

Take poglede se v različnih oblikah reciklira že približno dvesto let. Novost danes je v tem, da prvič v zgodovini prevladujejo tako rekoč brez nasprotovanja, da kritike, kolikor jo sploh je, ni mogoče slišati – vsaj tam ne, kjer je slišati te poglede. Enoumja nimamo, ker bi se ti pogledi opirali na argumente, ki jih ni mogoče ovreči. Enoumje imamo zato, ker so neznansko napredovala sredstva in metode za vzpostavljanje enoumja. Objektivnost teh pogledov je utvara, ki jo ustvarja sila, s katero se jih uveljavlja. Brutalnost, s katero se jih uveljavlja, zamenjujemo za njihovo objektivnost. Neovržni so videti zato, ker se je sili, ki jih forsira, težko upirati.

Ampak kako deluje ta sila? Vprašanje, ki ga postavljam tu, ni, kako deluje ideologija, ampak kdo ali kaj sploh so sile, ki uveljavljajo to ideologijo in vladajo skoznjo. Kar nam je vsaj približno jasno, je, koga prizadenejo ukrepi, s katerimi se uveljavlja omenjene poglede, kdo zaradi teh ukrepov trpi. Pa še tu smo v resnici zmedeni, kar zmešani. Ko pada po nas, se ne sprašujemo toliko, kdo, zakaj in čemu tolče, temveč po kom od nas na receptivnem koncu pada bolj in bolj upravičeno. Problematiziramo distribucijo deprivacije in trpljenja, ne njunega povzročanja. Na množičnem polu vse bolj polarizirane družbe se, denimo, pogosto demonizira tako imenovani javni sektor (ki nas edini lahko potegne iz živega blata, v katerega smo zabredli) in pritrjuje tistim, ki ga demontirajo in tudi s tem siromašijo vse nas. Vse bolj je tako kot v areni starorimskega cirkusa, ko brezpravni od cesarja pričakujejo, da jim bo podaril življenje, če ga bodo skrajšali sebi enakemu. Razlika je v tem, da je ljudstvo, ki je takrat na sediščih uživalo nad klanjem v areni, zdaj samo v njej. (Uživa lahko seveda še vedno.)

Kdo je na drugem koncu? Kako dolga je veriga, na koncu katere nekdo udari po nas? Ključni člen na spodnjem koncu verige, ne pa nujno zadnji, je nacionalna vlada. Če gledamo našo, vidimo, da je zaposlena z zadovoljevanjem evrokratov, ne z izpolnjevanjem obveznosti do lastnih državljanov. Teh obveznosti je odvezana, tako kot je uradno ločena od nacionalnega interesa. Državljani nimajo niti toliko besede več, da bi jo odvezali od delovanja v njihovo in nacionalno dobro. Od te še včeraj najvišje obveznosti vlado odvezujejo sile, na katere državljani nimajo nobenega vpliva in ki do državljanov (ki institucionalno obstajajo seveda samo v nacionalnem okviru: evropskega državljanstva ni) nimajo nikakršnih obveznosti, ter s tem vlado spravijo v odvisnost od sebe. Navzven je vlada služabnica Bruslja, navznoter njegov valpet. Dela za nekoga, ki je ni izvolil, proti tistim, ki so jo.

Z vidika političnih modelov, kaj šele politične teorije, gre za popolnoma anomalno situacijo. Srčika anomalije je v tem, da suverena ni več. Ni nacionalnega suverena: bil je suspendiran, razstavljen, odstavljen, eliminiran. Ni pa niti evropskega suverena. Evropska unija ni nikdar rešila – še več: nikdar ni niti resno postavila – vprašanja suverenosti. Pretendentov ne manjka, mreža kompetenc in pooblastil je napletena na gosto in široko ter zapletena. Moč je realna, vendar formalno šibka. Vse prevečkrat gre pri različnih pooblastilih za samoavtorizacijo. Če entitete, ki ne obstajajo niti po božji niti po ljudski volji, same sebe ali druga drugo pooblaščajo za to in ono, pri tem ne gre za avtorizacijo po suverenovi volji, marveč za uzurpacijo. Suverena ni ne po božji ne po ljudski volji, suveren ni ne bog ali njegov tosvetni vikar ne ljudstvo.

V tej institucionalni gošči in suvereni praznini se je pojavila »trojka«. Trojka je simptom nepopravljive napake pri konstrukciji EU. Trojka kaže, da EU takšna, kot institucionalno je, ne deluje. Da njene institucije, kakršne koli že so, niso sposobne reševati resnih problemov EU in da je bilo treba za to iznajti nekaj zunajinstitucionalnega. Nekaj takega, za kar ni niti institucionalnega imena. In ta ad hoc nekaj je hujši od političnih komisarjev, ki jih poznamo iz enega dela evropske zgodovine, in diktatorjev iz drugega. Te diktatorske moči niti v izhodišču ne vežejo nacionalni politični okviri. Je rušilna sila nad njimi. Odloča o usodi nacij. Rezultati njenega odločanja so katastrofalni. Odgovarja pa ne nikomur in nadaljuje svoje delo, ker pač ni odgovorna po nobenem ključu, ki bi bil vsaj v daljnem sorodstvu z demokracijo.

Od kod trojki njena destruktivna moč? Kaj so členi verige odločanja nad njo? Figurativno bi verjetno lahko rekli, da je izvor njene moči v paktu, ki bi ga po vzoru pakta med Hitlerjem in Stalinom lahko imenovali pakt med Obamo in Merklovo. Merjenje moči po izbruhu finančne krize se je končalo z dogovorom, po katerem je Nemčija za zagotovilo, da bodo, kar zadeva EU, bankam na Wall Streetu poplačani dolgovi, dobila pravico do špartanske vzgoje evropske periferije.