Politika kot športna disciplina bi razbila to monotonost, pa čeprav je klubov precej manj in igrajo le v dveh ligah. Dobro, treh: 1. parlamentarna liga, 2. neparlamentarna liga in 3. obskurna liga. Pravila so precej bolj jasna kot pri fuzbalu. V 1. ligi igrajo le ekipe z licenco, ki se načeloma podaljšuje na štiri leta, igralci so profesionalci (po prejemkih, ne nujno po sposobnostih). Napredovanje v 1. ligo je mogoče tako iz druge lige kot tudi iz tretje lige – napredovanje iz tretje v prvo ligo je sicer domena znanstvene fantastike – pri čemer je treba počakati na obdobje, v katerem se podeljujejo licence. Načeloma torej štiri leta, izjemoma pride do podelitve licenc tudi prej, če se profesionalci v prvi ligi ne morejo več dogovoriti za razpored tekem.

Določeni bi bili tudi prestopni roki, v katerih lahko igralci zamenjajo moštva v ozračju profesionalnega trženja prek spletne strani, osvobojeni pritiska javnega žigosanja, ki so mu priča zdaj. Tako pa bi lahko Športno društvo SLS na trgu poiskalo igralca, ki se odlično znajde na desni strani, kljub temu da je levičar, po potrebi pa lahko zaigra tudi v obrambi nacionalnih interesov. Šel bi takole predsednik kluba Bogovič na spletno stran konvertit.si, si najprej ogledal top 20 igralcev na trgu, ugotavljajoč, da je vrh glede na njegova finančna sredstva nedosegljiv, glasno zavzdihnil, in se posvetil iskanju po kriterijih. Odkljukal bi igralna mesta, kvalitete in cenovni razpon, nato pa se ukvarjal z izbiro med rezultati iskanja. Opravil bi torej jagodni izbor.

Konvertit.si bi bil tudi izjemna priložnost za nezadovoljne igralce, ki trpijo v senci zvezdnikov ekip in večji del sezone presedijo na klopi in v najboljšem primeru vstopajo v igro, ko je že vse odločeno. Hudiča, za tiste, ki jih še vedno ni zapustila ljubezen za igre, ne bi bilo nič nenavadnega, če bi iz prve lige prestopili v drugo, da bi le puščali srce na igrišču od začetka do konca. Kakšen bi morda celo presenetil s prestopom v tretjo ligo in se od tam usajal, kako gnila je prva liga, kjer so zamrle vrednote športa in govorijo le še denar in ozki interesi. Tretji program bi tako postal športni program, ki bi ga ponujali vsi ponudniki, politiki bi končno dobili (pravo) ceno.