Policija naj bi odnesla prirejeno dokumentacijo

Ne, to ni res. Dokumenti, s katerimi nasprotna stran operira, so prirejeni. Ko sem prevzel zvezo, je bilo na njenem računu res 6000 evrov, a tudi 30.000 evrov dolga in program, vreden 380.000 evrov, ki ga je sprejelo prejšnje vodstvo VZS in ki sem ga jaz moral izpeljati do konca. Do mojega prihoda je VZS vsako leto dobila okoli 160.000 evrov državnih, nepovratnih sredstev iz različnih virov, meni pa jih je uspelo zagotoviti 230.000, kar ni pred mano uspelo še nikomur. Vseeno mi je manjkalo še 150.000 evrov za izpeljavo programa, ki sem ga sicer želel oklestiti, a so me strokovnjaki kot vaterpolskega nestrokovnjaka in začetnika prepričevali, da ga je nujno treba izpeljati v celoti. Soglasna ocena je bila, da to le storimo, edina rešitev pa najem kratkoročnega posojila. Najeli smo ga za 100.000 evrov, za del v višini 60.000 evrov pa sem tudi jaz osebno jamčil.

To ne drži. Za posojilo sem kot porok garantiral z osebnim premoženjem in premoženjem svojih podjetij. Zato imam še danes na svojem računu za 60.000 evrov izvršb in se prek sodišča borim, da mi ne bi zaplenili sredstev oziroma nepremičnin. Ne glede na to, ali bom moral jaz poravnati teh 60.000 evrov, gre za denar, ki ga nisem porabil jaz, ampak tisti, ki so zdaj najbolj glasni, odgovarjam pa le jaz. Da sem lahko izpeljal sezono 2011, sem moral nase prevzeti tudi nekatere denarne obveznosti zveze, s tem, kar se zdaj govori in piše o meni, pa si ne bi rad uničil svojega zasebnega in poslovnega življenja. No, vmes se je slednje skoraj zgodilo, ko sem bil porok kot fizična oseba in prek svojega podjetja Projektna pisarna, ki je posodilo denar VZS. Na koncu se je zgodilo to, da sem moral v podjetju odpustiti dvanajst ljudi in ga začeti sanirati. To pomeni, da je moja naivnost, da moram odgovarjati prav za vse, skorajda stala življenje dvanajstih družin.

A če pogledate, kdo vse je dal izvršbo, vam bo marsikaj jasno. Bolj ali manj so to podjetja iz Kranja in okolice. Če gledate povezave, boste videli, da gre večinoma za podjetja, ki so v prijateljskih odnosih z nekaterimi ljudmi na VZS. Iz tega sklepam, da so nekatere izvršbe tudi umetno narejene.

Da sem lahko zvezi posodil svoj denar, sem lahko to seveda storil le na osnovi pogodbe. Vsak mesec sem bil v takšni situaciji, da sem moral dobiti potrebna sredstva, in če jih ni bilo, sem jih dal s svojega računa. Zato pa sem moral sam s sabo oziroma s svojim podjetjem skleniti posojilno pogodbo z VZS. Tudi če jaz na računu svojega podjetja nisem imel denarja – samo za plače sem vsak mesec potreboval 32.000 evrov – sem si ga moral nekje sposoditi, in to pod enakimi pogoji, torej z 10-odstotno obrestno mero, ter ga potem tudi vrniti. S posojili VZS nisem prav nič služil in o tem obstaja dokumentacija.

Ko sem konec leta 2011 ugotovil, kakšna »štala« je v resnici v dokumentaciji in administraciji VZS, mi ni preostalo drugega, kot da sem z ljudmi, ki prihajajo iz mojega podjetja in ki jim zaupam, pospravil in uredil zadeve. Seveda teh ljudi nisem mogel dobiti zastonj in to je stalo 2400 evrov, kar je plačala VZS. Ni šlo za celoletno delo ali daljše obdobje, ampak le za dva meseca po 1200 evrov bruto.

Potni nalogi so bili napisani name, a le zato, ker sem bil edina odgovorna oseba in podpisnik na zvezi. Vse igralce in sodnike smo morali plačevati z gotovino, zato smo denar z računa dvigali na tak način. To je počela pisarna zveze, ne pa moje podjetje, kot nekateri govorijo. V pisarni sem naročil, naj pripravijo papirje, uredijo dokumentacijo in dvignejo denar na moje ime. Ampak jaz tega denarja sploh nisem videl, čeprav so bili potni nalogi na moje ime.

Mi niti nismo plačali vsega tistega, kar je bilo opravljeno, sicer ne bi prišli v takšno stanje. Naročali nismo ničesar, kar ni bilo potrjeno na predsedstvu. Glede gradnje bazena nismo ničesar plačevali ali financirali, ampak je šlo zgolj za to, da se je vaterpolski klub iz Celja želel prijaviti na razpis za sredstva, da bi naredil pokriti bazen v Laškem. Takrat smo se povezali z nekaterimi podjetji, ki so nam naredila predračune. A ker tega nismo izpeljali, se je sprva sicer ustvaril navidezni dolg, kot da gremo v projekt, potem pa smo odstopili od tega, navidezni dolg zaprli in pri tem ni bilo nobene denarne transakcije.

Sprva sem bil kot predsednik precej naiven in nisem imel pregleda nad zadevami, ki so jih v ozadju vodili nekateri drugi. Ker sem bil odgovorna oseba, sem pozneje vseeno želel imeti pregled nad poslovanjem. Pripravil sem tabelo, na osnovi katere sem želel imeti finančna poročila. A teh ni bilo oziroma vsaj ne v želeni obliki. Ker ta računovodski servis, ki je delal tako za VZS kot kranjski klub, ni želel ali znal pripraviti teh poročil, sem poiskal cenejše in strokovnejše računovodstvo. A ko smo želeli zamenjavo, je zadevo blokiral predsednik nadzornega odbora, sam pa od oktobra 2010 do decembra 2011 sploh nisem imel vpogleda v denarno poslovanje. Ker računovodkinja ni hotela predati dokumentov, sem kot odgovorna oseba na VZS odšel na banko in vsem preklical vsa pooblastila, tako da tri mesece nihče ni imel dostopa do bančnih računov. Ker zveza ni imela sredstev niti za normalno življenje, saj nam država ni ničesar nakazala, smo najeli 100.000 evrov posojila. A vsi člani predsedstva se sej niso redno udeleževali: tudi Bogdana Čepiča, ki je izvedel to diverzantsko akcijo, ki je v bistvu mlatenje prazne slame, leto dni sploh ni bilo na sejah.

Nihče jih ni vodil. Takrat smo bili znotraj predsedstva že na bojni nogi. Vmes so se ustanavljale različne komisije za pregled poslovanja in kar petkrat smo pregledali vse papirje. Bogdan Čepič se je takrat s prirejenim ali ponarejenim pooblastilom oglasil v računovodskem servisu v Sevnici in dvignil celotno dokumentacijo. Ko me je računovodski servis obvestil, da ne bo več delal za nas, sem želel prevzeti dokumentacijo. A sem ugotovil, da jo je vmes Čepič že odpeljal domov, kjer jo je imel tri tedne. Takoj sem poklical policijo ter natančno povedal, kdo in kaj je storil, poleg tega pa vložil kazensko ovadbo proti njemu zaradi odtujitve poslovne dokumentacije. Čez tri tedne jo je Čepič prinesel nazaj, a nisem pogledal, kaj je v tem času počel z njo. Potem je tudi on poklical policijo, ki je to dokumentacijo, ki je po mojem mnenju prirejena, odnesla. Torej, dokumentacije nismo mogli voditi naprej, ker je ni bilo več, a tudi finančnega prometa ni bilo. Decembra 2012 bi morali banki vrniti posojilo, a je neuradna komisija znotraj VZS meni vzela vsa pooblastila za finančno delovanje.

Uradno prav nič. Nihče me ni poklical po telefonu ali se javil po elektronski pošti ali uradni pošti. Letos septembra sem sam po uradni poti pri ustreznih organih dvakrat preverjal vse, kar je povezano z mano, tudi to, ali zoper mene teče kakšen kazenski postopek. Vse je bilo v redu in to imam tudi v pisni obliki.

Predaja poslov med Mlakarjem in mano je bila videti takole: na hitro sva se dobila v hotelu Habakuk v Mariboru, prinesel mi je zapisnik in dokumente ter drugo. Res je bilo čisto, vendar se takrat nisem zavedal, kakšna finančna luknja me čaka, če bom izpeljal program, ki sem ga prevzel. Nenavadno je, da tako kot meni tudi mojim trem predhodnikom, Petru Mlakarju, Matjažu Rakovcu in Jožetu Jenšterletu, ni uspelo do konca izpeljati predsedniškega mandata. Spomnim se prvega srečanja z Bogdanom Čepičem in njegovih besed: »Glej, vse tri tvoje predhodnike sem uničil. In tudi tebe bom!« Ne vem, kakšni so razlogi za takšno nasprotovanje meni in zakaj je v meni videl sovražnika. Morebiti zato, ker je on politično aktiven, jaz pa nikoli nisem bil. Kar se tiče Troppana, on ne more biti v. d., ker tega ni v statutu, ampak je predsednik VZS. In on kot uradni predsednik zveze bi moral zagotoviti 15.000, 20.000 evrov, da bi lahko reprezentanca igrala na kvalifikacijskem turnirju v Angliji za uvrstitev na EP. A ker tega ni bil sposoben, je naredil cirkus in mene prikazal kot glavnega krivca.

Ne. Predsednik VZS sem postal na nenavaden način. V ponedeljek, 4. oktobra 2010, sem bil z nekom na kosilu, a sem se s sogovornikom dobil zaradi drugih zadev. Ker pa je vedel, da začenjam volilno kampanjo za predsednika OKS, mi je predlagal, ali bi bil predsednik VZS (čeprav sem bil takrat že dogovorjen z veliko močnejšo zvezo). V šali sem mu dejal, da še niti dobro ne znam plavati, kaj šele, da bi vodil vaterpoliste. A dva dni pozneje sem že imel sestanek s predstavniki kranjskega kluba, po katerem sem sam napisal strategijo in program. Dva dni pozneje, v petek, 8. oktobra 2010, smo bili v Kopru na volitvah, na katerih sem imel le enega protikandidata iz Kopra, a sem zmagal. Skratka, na pobudo Kranjčanov so me prosili, da bi postal predsednik. Ko sem Kranjčane vprašal, kakšne bi bile njihove zahteve, če sem predsednik VZS in ne zmagam v boju za predsednika OKS, so mi rekli, da je edina njihova zahteva, da sedež VZS ostane v Kranju, ker ga je koprski klub želel na vsak način preseliti v Koper.

Tudi to ni res. Svoj volilni program za predsednika zveze sem napisal na dveh straneh. Nič ni bilo povezano s tem, koliko denarja naj bi zagotovil, prav tako niti ne s tem, ali bom postal predsednik OKS.

Za zdaj ne bom izgubljal energije s tem, kako naprej, pa je odvisno od nadaljnjih potez nasprotne strani. Moje stališče je naslednje: podoba materialnega sveta je odsev naših misli in kolikor navzven deluješ negativno, toliko negativnega tudi dobiš nazaj. Zato verjamem, da bodo ti gospodje, ki me zdaj javno blatijo, nekoč vse negativno tudi dobili nazaj.