»Pri Kuščarjevih napeljujejo radio! Visoko v zrak sta štrlela dva drogova, eden pritrjen na hišo, drugi na gospodarsko poslopje. Med oba pa so napeli žico. Ljudje, ki so hodili gledat to novost, so zmajevali z glavami: Kaj je treba teh neumnosti pri nas? Strela bo udarila v hišo!

Ko sem tudi jaz zvedel to novico, sem brž poiskal bratranca Tončka in Kovačevega Ivana, pa smo jo ucvrli Kuščarjevim. Dobro smo vedeli, da bomo tam lahko vtaknili svoj radovedni nos, kamorkoli bomo hoteli, ker so bili naši roditelji dobri s Kuščarjevimi. Mimo tega smo imeli dovolj časa, ker so se ravno pričele velikonočne počitnice. V veži bi kmalu podrli Kuščarjevo mater, tako smo se zaleteli. Obsuli smo jo s kopico vprašanj: Ali imate res radio pri vas? Kakšen pa je? Kdo ga je prinese? Koliko stane? Pa niti nismo čakali odgovora, kar na dvorišče smo jo ubrali, da bi že videli čudo. Tam smo našli gospoda Stanka, ki se uči za inženirja, in pa Kuščarjevega ata. Neko žico sta napeljevala v hiši. To je, smo ugotovili vsi trije hkrati. Pa se že kaj sliši?

Prezgodaj ste prišli, se nam je smejal Kuščarjev oče, do sedemnajstih še ne bo nič! Nismo prav verjeli. Oprezovali smo okrog, ugibali, kako neki se bo slišalo, ogledali smo si dvakrat, trikrat vsako reč od vseh strani. Ivan je podvomil, da bi se res kaj slišalo. Kako naj bi pela taka navadna žica. Kar ob sedemnajstih pridite, je dejal gospod Stanko, pa boste videli kako! To so še velike skrivnosti za vas! Skrivnosti? Za nas? Ne, to je žalitev. Če že napravljajo radio, zakaj pa naj ga ne bi razumeli mi? Ugovarjali bi radi, a nismo vedeli kako. Res, se je oglasil Kuščarjev ata. Kar popoldne pridite poslušat, pa še starše pripeljite! S čim bi nam bolj ustregli kot s takšnim povabilom!

Še pred sedemnajsto uro smo bili pri Kuščarjevih. Okoli mize so bili zbrani družina in nekaj sosedov. Pozorno smo spremljali vsak gib gospoda Stanka, ki je urejeval čudne priprave na črni skrinjici. Iz nje so peljale žice k oknu in do nekakšnih obročkov, ki so oklepali po dve okrogli škatlici. En tako obroček si je nataknil gospod Stanko prek glave, s škatlicami na ušesih. Seveda smo ga takoj obsuli z vprašanji, kaj je to in ono. Rad nam je pojasnjeval. Potem je razdelil preostale slušalke očetom, nas je pa potolažil, da pridemo kmalu na vrsto. Aha, se že oglaša, so zaklicali poslušalci z zadovoljnimi, nasmejanimi obrazi. Kaj se sliši? smo silili vanje vsi nestrpni. Kukavica, je dejal moj oče, Ivanov oče pa jo je posnemal, da smo se vsi režali z njim. To je klic naše postaje, je pripomnil gospod Stanko. Zdaj se prične koncert. Hentana reč, je vzkliknil čez nekaj časa Kuščarjev oče. Kakor da godejo tu pred nami! Lahko si mislite, kako težko smo mi fantiči čakali, da dobimo slušalke. In ko so nam jih izročili očetje v prvem odmoru, nas je zajelo brezmejno veselje. Kuku, kuku, zares, kakor prava kukavica. In potem še prelepa glasba, ki smo jo slišali. Svoj živi dan ne pozabim teh mogočnih vtisov! Le neradi smo oddali slušalke drugim, ki še niso potešili svoje radovednosti. Zdaj smo šele prav verjeli gospodu Stanku, da so to zares velike skrivnosti. Hvaležni mu ostanemo vse žive dni, da nam je odprl vrata v to prečudno in vendar resnično Koromandijo, ki se je pravi – radio,« tako sklene kronist iz tistega časa o dogajanju ljubljanske bratovščine pri izdelavi in zabavi ob poslušanju njihovega doma izdelanega radia.

Izumil ga je Tesla

Začetki radijskih prenosov seveda segajo globlje v zgodovino. Odkritje elektromagnetnih valov, ki so privedli do iznajdbe radia, sega v 19. stoletje, ko je škotski fizik Clark Maxwell leta 1864 domneval o obstoju elektromagnetnih valov, ki potujejo s svetlobno hitrostjo. Dvajset let kasneje je Heinrich Rudolf Hertz s poskusi potrdil Maxwellovo teorijo. Tehnične osnove radia je razvil in patentiral konec 19. stoletja Nikola Tesla. Na žalost so bile njegove dokumentacija in naprave v požaru leta 1895 uničene. Leta 1943, po njegovi smrti, je vrhovno patentno sodišče v ZDA popravilo krivico in priznalo, da je Tesla pravi izumitelj radia. Ime radio izhaja iz latinske besede radius, torej žarek. To je tehnologija, ki omogoča prenos signalov s prilagajanjem elektromagnetnih valov, ki imajo manjše frekvence kot svetloba. Izraz radio hkrati pomeni tudi radijski oddajnik, radijski sprejemnik in ustanovo, ki ustvarja radijski program.

Kasneje je Guglielmo Marconi odkritje uporabil za komuniciranje. Leta 1896 je v Veliki Britaniji pošiljal in sprejemal radijski signal na razdalji 70km. Leta 1902 je iz Cornwalla v Veliki Britaniji poslal v Novo Fundlandijo (Kanada) črko S v Morsejevi abecedi. Uporabil je antene z dvema 60m visokima stolpoma. Marconi se je ukvarjal predvsem s prenosom telegrafskega signala (Morsejeva abeceda).

Na začetku 20. stoletja je Reginald Aubrey Fessenden razvil amplitudno modulacijo, ki je omogočila prenos zvoka po radijskih signalih. Leta 1906 je prenašal glasbo, ki jo je poslušalo več telegrafskih operaterjev. Ta prenos velja za prvi pravi radijski prenos v zgodovini. Po prvi svetovni vojni je postal dostopen preprost detektorski sprejemnik, sestavljen iz antene, tuljave za uglasitev na želeno frekvenco, polprevodniškega kristala za diodno demodulacijo ter slušalk. Gre za »enouporabniško« napravo, saj je brez ojačevalnika na slušalke lahko hkrati poslušal le en človek. Do leta 1921 je oddajalo radijski signal že osem postaj, do leta 1925 pa že več kot 600. V Sloveniji je začel oddajati Radio Ljubljana leta 1928. Pred tem je deloval poskusno, značilni signal začetka oddajanja ljubljanskega radia je bila kukavica.

Mario Osana, oče slovenskega radia

Že leta 1922 se je v Evropi pojavil radio kot javni servis širitve kulture, novic, zabave in ljudske prosvete. V Sloveniji je začetek radia tesno povezan z imenom tržaškega Slovenca Marija Osane, inženirja in profesorja, ki je prve poizkuse izvedel kot uslužbenec Pošte že marca 1925. Iz direkcije Pošte v Ljubljani je oddajal z oddajnikom, ki ga je sam izdelal.

»Kukavica«, ki so jo slišali prek detektorja kratkohlačniki z obrobja Ljubljane, je bila kot znak slovenske radijske postaje nekaj posebnega v Evropi, med poslušalci je vzbudila veliko pozornosti. Za proizvajanje znaka »kuku« je tedaj skrbela elektromehanska naprava, ki je bila za tiste čase kar precej komplicirana. Inž. Mario Osana se je domislil, da bi morali obiskovalci radia »kukavico« tudi v resnici videti, zato je naročil sodelavcu inž. Jenku, naj od lovca in ljubljanskega preparatorja Herforda priskrbi pravo nagačeno kukavico. To se je zgodilo in tako kukavico sta nato namestila med šipe v studiu in jo opremila s steklenimi očmi, ki so se zasvetile med kukanjem. Posrečeni »kuku« je ostal značilni znak najprej Radia Ljubljana, potem Radia Slovenija. Pravo radijsko kukavico je po zamisli inž. Marija Osane izdelal leta 1928 France Kramar.

Mala napravica, imenovana detektor, ki so ga sestavljali nekaj metrov žice, tuljava, kristal galenita ali svinčenega sijajnika, dveh kondenzatorjev in slušalke, je dobesedno izzivala radovednost mladih nadobudnežev, ki so za vsako ceno želeli narediti svoj radio. Med njimi je bil tudi avtor tega članka, ki so ga domači ob pogledu na čudno napravo, pritrjeno celo na pasjo verigo (služila je za del antene), sprva gledali kot nekoliko trčenega, a ko so se prepričali, da napravica zares deluje, so brž utihnili. Seveda je bil največji problem dobiti slušalke in pa primeren kristal, ki je bil za tiste čase duša radijskega detektorja, predhodnika sodobnega radijskega sprejemnika.