Srečal sem ga v Oxfordu, pri liberalnih prijateljih, ki so ga povabili na večerjo kot pripadnika zelo redke vrste. Jim zadnjih dvanajst let ureja prvo popolno izdajo vsega kar je napisal T.S. Eliot in verjame, da je bil svet nazadnje urejen, ko je v Angliji vladalo ravnotežje med izvoljenim spodnjim domom parlamenta, dednimi lordskimi sedeži v zgodnjem domu in ministrskim predsednikom, ki je vsak teden poročal kraljici.

Začelo se je formalno s predstavitvami in vljudnimi žalitvami.

»Vesel sem, da sem srečal pravega torijca,« sem ga v slovenski maniri takoj vpisal v konservativno stranko Davida Camerona.

»Jaz nisem trapast tori, jaz sem konservativec,« je vzrojil. »Vesel pa sem, da spoznam levičarja z Vzhoda.«

Jaz sem bil na vrsti, da vzpostavim distanco. »Pardon. Jaz nisem levičar. Jaz sem komunist.«

To je bil prelep začetek za besno prerekanje o tem zakaj gre svet k hudiču. Ker je bil okrog naju Oxford, sva začela z javnim in privatnim šolstvom, nadaljevala z zdravstvom, splošnimi vprašanji socialne države, sindikati, propadom politike, invazijami bližnjega vzhoda in končala z migracijami delovne sile in multikulturalizmom. Pri šolstvu sva se takoj strinjala, kako je angleški sistem oblikovan tako, da daje sijajno izobrazbo zelo ozkemu sloju, ki ga šolajo za vladanje svetu, vsi ostali pa hodijo v šolo zato, da nikoli ne bodo dobili vodilnega položaja. Jim je navajal statistike, po katerih sedemnajst odstotkov otrok, ki gredo skozi angleški javni šolski sistem konča osnovno šolo nepismenih, štirideset odstotkov pa strukturno nepismenih. Ni se bilo težko strinjati, da je to zelo narobe, kdo je kriv je ostalo predmet spora. Pri javnem zdravstvu sva tudi hitro prišla na skupen teren, da drage bolnice za bogataše in poceni zdravstveni domovi za reveže niso pametna rešitev za skupno dobro. Konservativcu so bile všeč razredne razlike, ni pa maral neumne družbe.

Obema je bilo nelagodno. Najina sistema vrednot sta bila v konfliktu, tam pa sva sedela kot lika iz Muppetsov in se skoraj v vsem strinjala. Pri socialni državi sva se končno usekala in občutek sem dobil, da sem zmagal jaz. Takoj za tem sem propadel pri sindikatih, ker nisem znal razložiti kakšna je njihova funkcija v sodobni Evropi. Zapletel sem se v nerešljive paradokse. Pri argumentih proti Evropski uniji je on blestel, jaz pa zaostajal kot začetnik. Zato pa sem pri propadu reprezentativne demokracije in invazijami z levo nogo pohodil v se njegove argumente in temu dodal še prezir.

Ko sva se lotila dejstva, da je Anglija najbolj kulturno barvita dežela v Evropski uniji, se mi je zdelo, da bom zvečer končal s triumfom.

Jim je bil do veselja nad različnostjo rezerviran. Jaz sem vztrajal, da so popolnoma odprta vrata kontinenta dobra stvar. On, da imam do mešanja kultur religiozen odnos in da kar verjamem kako zelo dobro je to. Jaz njemu, da je rasist, ki se ne zna prilagajati kulturnim navadam okolja. In tako sva se obmetavala pol večera od Lampeduse do Romov v Hyde Parku in poljskih šoferjev avtobusov. On da je problem politika priseljevanja, jaz, da ni nobene evropske politike priseljevanja in da je to problem.

»Ne razumem zakaj si tako navdušen nad priseljenci in hkrati jamraš, ker sindikati nimajo več vpliva na politiko zaposlovanja,« je potem presenetil.

Vprašal sem ga kakšno zvezo ima šibkost sindikatov, ki jih je sesula Maggie Thatcher, s politiko odprtih meja za delovno silo.

»Sindikatov ni sesula Maggie Thatcher, ampak Tony Blair.«

Z veseljem se strinjam vsakič, ko kdo kaj grdega reče o Tonyu Blairu, ta pa se mi je zdela nekoliko bosa.

»A?«

»Ja. Ja. Blair je po širitvi Evropske unije v nasprotju z ostalimi državami odprl vrata delovni sili iz Vzhodne Evrope in nasprotoval vsem omejitvam. Zakaj misliš, da je to naredil?«

Nekaj sem si izmišljeval, da je najbrž hotel okrepiti vezi med kontinentom in otokom.

Jim se je veseljaško krohotal.

»Ne, ne. To je bil sijajen inštrument nižanja cene delovne sile in pritisk na sindikate, ki jih je sovražil prav tako kot Thatcherjeva.«

Prav na svojem terenu sem bil na najtanjšem ledu.

»Vsi so isti, veš,« me je potolažil.

Rekel sem mu, da mi je žal, ker lani pozimi ni bil na protestih v Sloveniji. Lahko bi hodil skupaj z anarhisti.