Šport in življenje jemljejo kot igrico. Komunikacija je v najboljšem primeru le še fejs(t)bukova. Ni fora hiter tek, pač pa »fensi« izgled. Verjetno bi kar hitro našli mladeniče, ki mislijo, da sistem nogometne igre obvladajo vsaj tako kot Messi ali Ronaldo, dokler ni treba na igrišču žoge vsaj enkrat pametno podati. Tako in tako že vsi šestletniki doma nosijo le dres Barce ali Reala. Formulo vozijo bolj spretno in hitreje kot Vettel ali Alonso. Rekord Sergeja Bubke (aja, kdo je že ta stric?) so presegli že zdavnaj. Slovenski nogomet? »Me ne zanima.«

In potem se zgodi, da je na pokalni tekmi drugoligaša Radomlje proti Mariboru petnajstkrat (!) več gledalcev kot na tekmi Domžale – Olimpija na istem stadionu. Uradno, za medije, le trikrat več. Maraton? »Brez zveze. Kdo pa teče? Črnci?« Le kdo ve, da je bil v Ljubljani na maratonu med 20.000 tekači najboljši Slovenec Kosmač? Ciril ali Tone. Mulugeta Wami? Reza Muhammad Bashir? Kdo sta to? Ko so vsevedi po marsikateri tekmi vsi pametni, kaj je sodnik piskal narobe. Naj se enkrat vsak od njih postavi za nogometni gol, v nižjih ligah je to čisto preprosto, in poskuša vsakič znova ugotoviti, kdo je zadnji udaril žogo, če bo gneča v bližini. Bo šlo, če nihče časa ne bo zavrtel nazaj? V glavi ni počasnih posnetkov. So pa odnosi. Na »tash« jih ni mogoče čutiti. Se sodnik med španskim »el klasikom« opraviči igralcu, če je naredil napako pri dosoditvi avta? Morda, pri največjem vaškem »el klasiku« Radomlje – Dob pač.

V zapisu enega od trenerjev sem prebral, da je na atletskem šolskem tekmovanju nižjih kategorij poskušal vnaprej po obnašanju ugotoviti, kdo bo zmagal. Carska ugotovitev. Deluje. Odgovora ne daje nobena televizija, niti igrica. V nobenem televizijskem prenosu ni mogoče videti ozadja. To, kar dela šport še posebej živ in zanimiv. Videti kolesarsko dirko ob cesti, čeprav le za minuto ali dve v kakšnem klancu, odtehta uro pred televizijo. Le v živo je mogoče videti izjemne stvari. Predvsem pa čutiti vzdušje.

Sodobni mediji so lahko v veliko pomoč, ko želimo biti vsaj delno tam, kjer nas ni in ko raziskujemo razmišljanja drugih. Kliki razkrivajo več. Ja, to je to. In prav tu se morda razkriva bistvo nezanimanja za šport. Pravi šport je na terenu. Pa naj bo vaški derbi ali evropska liga. Brez osnove, brez lastnih izkušenj, brez medsebojnih odnosov, kmalu ne bomo več vedeli, kaj je pravi šport. Tega se ni mogoče naučiti skozi tuje oči, niti na daljavo, skozi televizor ali igrice. Ali kot pravi pametni stric Bubka: »V športu si je treba vse izboriti. Brez ljubezni do športa, vztrajnosti in trdega dela ni uspehov.« In verjetno bi, glede na čas, rabili tudi koga, da bi izrecno dejal, da naj bo to v naravi, na igrišču, v smučini. Ni več samoumevno.