Peta veja oblasti je film o nas in o njih.

»Dajte človeku masko in povedal vam bo vse,« pravi na njegovem začetku Julian Assange, ki predstavlja skromno novost v orožarni anarhistov, revolucionarjev in gverilcev. Majhen ekran, na katerem se nizajo dokumenti, ki bodo pognali v zrak javno podobo ameriške diplomacije. Kot vsak spodoben film nas poldrugo uro bega z vprašanjem, kdo smo mi, kdo so oni in kdo je Assange.

Zaplet je preprost. Dva prijatelja, ustanovitelj Wikileaksa, njegov tehnološki čarovnik Daniel Domscheit - Berg, in »največja objava tajnih dokumentov v zgodovini človeštva«, kot panično ugotovi uslužbenka ameriške administracije.

Svetovna revolucija mimogrede

V neskončno velikih pisarnah je na tisoče računalnikov, ki delajo sami od sebe, na vseh njihovih ekranih pa je diabolično nasmejan obraz Juliana Assangea. Skozi vso Peto vejo oblasti se sanjski prizor omrežja Wikileaks ponavlja kot prostor, kjer se dogaja zgodovina sveta. Zgodovina pa še nikoli ni bila tako velika, preprosta in simpatična. Njen ustvarjalec je zelo zapleten človek. Vse omrežje Wikileaks je namreč samo on. Zato je igrani film o Wikileaksu lahko samo biografija njenega ustanovitelja in glavnega inženirja. Vendar se zgodba zaplete. Wikileaks ni samo Assange, ampak tudi Daniel Domscheit - Berg, ki zanj gradi sisteme, kupuje strežnike, deluje kot njegova slaba vest in inspiracija. Prelepo prijateljstvo, ki se konča s prepiri in razdejanjem. Wikileaks je tudi zvezdniški sistem, v katerem je prostora za eno samo zvezdo.

Če vam je bil všeč Julian Assange, boste ljubili Benedicta Cumberbatcha. V Peti veji oblasti je naredil tisto, kar mu ni najbolj uspelo s Khanom v zadnjih Zvezdnih stezah in česar se je na trenutke dotaknil kot moderna evokacija zasebnega detektiva devetnajstega stoletja v televizijski nadaljevanki Sherlock. Ustvaril je demonično dvoumno figuro, ki je bolj resnična od resničnega življenja.

Assange je z nahrbtnikom, v katerem je imel prenosni računalnik in nekaj rezervnih spodnjic, begal med svetovnimi prestolnicami, spal na kavčih zavezniških hekerjev in sanjal o svetovni revoluciji. In potem je mimogrede naredil svetovno revolucijo v distribuciji informacij, razumevanju svobode informacij in strategijah frontalnega napada na velesile. S tipkovnice svojega računalnika je ustvaril platformo, ki je Združene države Amerike prisilila, da so branile celoten potek vojne v Iraku in Afganistanu, opravičevale svojo diplomacijo pri vladah vsega sveta in brez zadržkov napadle lastno ustavo, ki določa, da je pravica do svobodnega izražanja neodtujljiva pravica in temelj osebne svobode. Proti državljanki, ki je razkrila mehanizme delovanja največje vojaške birokracije na svetu, je ukrepala tako kot Kitajci proti svojim disidentom. Ko so ogroženi najbolj vitalni interesi agresivne sile, je svoboda izražanja zadnje, na kar pomisli.

Assange je to naredil z otročje preprosto potezo. Ustanovil je spletno stran Wikileaks, kjer je lahko kdor koli objavil državne skrivnosti, do katerih je imel dostop pri svojem delu. Assange jim je zagotavljal, da lahko datoteke pod zaščito državne tajnosti objavljajo popolnoma varno in brez možnosti represalij proti njim. »Lahko jih zaščitim pred vsem, razen pred samim sabo,« ugotavlja, ko aretirajo Chelseo Manning, ker se je v spletni klepetalnici hvalila, kako je ona razkrila vojaške dokumente.

Zadrega, iz katere ni več izhoda

Če vojakinja, ki je bila ob objavi dokumentov še moški, ne bi objavila zapisov vojaških komunikacij med afganistansko in iraško vojno, bi to ostala ena od mnogih obskurnih strani interneta. Lahko bi jih objavil drugje. Najprej jih je ponudil časopisu Washington Post, ki ga gradivo ni zanimalo, New York Times pa se sploh ni odzval na ponudbo. Assange jih je vzel z obema rokama in ves svet postavil pred dilemo, kako naj razume samega sebe.

Peta veja oblasti sijajno pokaže, kako je Julian Assange zamešal zemljevid planeta, ki je veljal do tega trenutka. Do takrat je veljalo, da so časopisi instrument, skozi katerega družbe komunicirajo same s sabo, internet pa nekoliko zbegana tržnica, na kateri se prodajajo. Tukaj pa gledamo urednika Guardiana, New York Timesa in nemške revije Der Spiegel, kako se v nervoznih krčih pogajajo z Assangeom o načinih in rokih objave gradiva, ki ga ima v rokah samo on.

»On je velikanski medijski imperij, ki ni odgovoren nikomur,« nekoliko presenečen in zgrožen sklene novinar dnevnika Guardian Nick Davies, ki ga igra David Thewlis. Časopisi bi radi bili odgovorni, ko pa objavijo redigirane dokumente z analizami in kontekstom, ni več nikogar, ki bi mu lahko bili odgovorni. Wikileaks je vir in medij, odgovornost pa pojem, ki na internetu ne velja nič.

Peta veja oblasti je film o računalniškem fanatiku, ki je hotel biti revolucionar. Ne more se izogniti didaktičnosti. Neoliberalizem nas je učil, da se človek ne more zanašati na velike sisteme, ampak da se mora znajti sam brez pomoči kogar koli. Natančno tako je Assange trdnjavo neoliberalizma sam, brez pomoči in z zanašanjem na samega sebe spravil v zadrego, iz katere ni več izhoda. Drugi del Pete veje oblasti je lahko samo film o Edwardu Snowdnu.