Športnik, ki si kruh služi v Sloveniji, po zaslužku že dolgo ni več na vrhu družbene lestvice. Toda kriza, ki je zajela vse sfere življenja, ni prinesla zgolj nižjih prejemkov, ampak tudi veliko finančno nedisciplino klubov. Vse več je športnikov, ki imajo plačo zapisano zgolj še v pogodbi, na bančnih računih pa nič.

V Sloveniji je pogost pojav, da se športniki brez plače ne želijo izpostaviti. O tem raje molčijo, največkrat težave celo zanikajo. »Športnik morda govori, da je vse v redu, toda ni. Če ne drugje, so v podzavesti zagotovo prisotne skrbi in strah, kaj bo v prihodnosti. Večini je šport vir eksistence. Strah je še povečan, kadar gre za nizke denarne prejemke, predvsem pri športnikih polprofesionalnega in nizkoprofesionalnega razreda, kjer plače niso velike,« pravi športni psiholog Aleš Vičič. »Pogosta sta tudi jeza in razočaranje. Težko rečemo, da nismo jezni, če smo se nekaj dogovorili in podpisali, nato pa tega ni.«

Rešitev je preprosta – športniki si morajo najti klub, ki spoštuje dogovore, ali pa si poiskati službo v drugi sferi. Stavka kot vzvod pritiska na delodajalca v primeru športnika običajno ni prava rešitev, ker s tem škodi predvsem sebi, saj je njegova uspešnost odvisna od vsakodnevnega treniranja. »Nekaj časa uspeva motivacija po načelu 'pokaži se in pojdi drugam'. Moraš se sprijazniti s situacijo in biti čim boljši,« je povedal Dušan Kosič, ki kot nogometaš plače ni prejemal v svojem zadnjem obdobju pri Olimpiji, tik preden je klub leta 2005 propadel. »Olimpija je takrat prišla v ligo za prvaka, čeprav se je vedelo, da se bo klub težko rešil. Žene te tekmovalni motiv. Vedno pa imaš tudi upanje, da se bo nekaj rešilo. Da boš dobil, kar ti je obljubljeno.«

Najhuje je, če so eni plačani, drugi ne

Motivacija, ko se športnik brez plače želi dodatno izkazati na igrišču, ima lahko tudi negativne posledice. »Igralcu v moštvenih športih se izrazito poveča individualni motiv, a je zato kolektivni motiv manjši. To je normalno, saj jim klub, za katerega naj bi se borili, ne plačuje. Ostane zgolj individualni motiv, saj igralci razmišljajo o sezoni naprej,« je razložil psiholog Vičič, ki je izpostavil moža, ki ima najtežje delo: »To je trener, ki v osnovi predstavlja cilje klube. Že če je vse v redu, težko uskladi individualne želje in doseže primeren rezultat, brez plač pa je še težje. Če so individualni cilji edini, ki držijo igralce pri stvari, potem ima trener izjemno težko delo. V obzir moramo vzeti, da največkrat tudi trener ni plačan in je tudi on jezen.«

Ko igralci v klubu niso plačani, je več možnih scenarijev. Razplet dogodkov je odvisen od tega, komu je delodajalec dolžan. »Najhuje je, če klub ene igralce plačuje, druge pa ne, s čimer pride do razdora v ekipi,« je povedal Vičič, medtem ko je Kosič izpostavil tudi negotovost med igralci: »Ne veš več, komu verjeti, komu ne. Vsak ima svojo zgodbo. Kot igralec si napol zmešan, samo razmišljaš, ali imaš prave informacije ali ne. Ni nobene iskrenosti, zato nasedaš raznim pravljicam in zgodbicam. Resnico nato vedno pokaže čas.« Takšno situacijo največkrat izkoriščajo tisti, ki so dolžni – direktorji, predsedniki in lastniki klubov, ki za svojo nesposobnost pogosto krivijo ravno gospodarsko krizo. »Nekateri se opravičijo, spet drugi pa znajo biti nesramni. Toda nihče zase ne bo rekel, da je nesramen,« je dodal Kosič.

Jezo preusmeriti v boljšo igro

Poznamo tudi zgodbe, kako je moštvo brez plač prišlo do vrhunskega dosežka. »Vsi se spomnimo Mure, kako je lani prišla do zadnjega kroga kvalifikacij za evropsko ligo, pa ni bil nihče plačan,« je spomnil Kosič. Pri podobnem uspehu je Vičič celo sam sodeloval, ko je bil še psiholog pri košarkarjih Olimpije. »V eni od sezon so trenerji in igralci našli skupen motiv. Niso več igrali za klub, ampak za ekipo, ker so se po krivem znašli v neprijetnem položaju,« je začel pripovedovati Vičič. »Sledil je popoln preobrat, saj smo v Olimpiji v eni od najhujših denarnih kriz celo presegli svoje zmožnosti. Sliši se paradoksalno, toda v takšnih situacijah se lahko možnost za vrhunski dosežek celo poveča.«

Toda to je izjema, ki potrjuje pravilo. Takšna motivacija namreč ne zdrži dolgo. »Res je. Morda mesec, največ dva ali tri. Ko se začasni motivi zgubijo, zelo hitro pride do velikega zloma, ko ne gre nikamor več,« pravi Vičič. »Ko je enkrat konec sezone, potem vse razpade. Redko kdo želi ostati v klubu, ki ne spoštuje pogodb. V slovenskih evroligaških klubih se pogosto dogaja, predvsem v odbojki, rokometu in košarki, da igralci zdržijo do konca evropske sezone, problem pa nastane, kako končati domačo sezono,« je rekel športni psiholog.

Ko se Vičič pogovarja s športnikom, ki ni plačan, je njegov pristop drugačen kot sicer. »Jasno je, da se pojavijo čustva, kot so skrb, strah, jeza, razočaranje, obup, padec motivacije… Vsak začne razmišljati o denarju, eksistenci, nepravičnosti, zato se je treba o tem pogovarjati. Jezo je treba preusmeriti v vsaj začasno boljšo igro, toda tudi psihologi v takšnih primerih nimamo dolgoročne rešitve. Naše so bolj kratkoročne, da se razbremenijo negativne emocije,« je svoj pristop razložil Vičič.

Morda pa je rešitev v večjem optimizmu, ki ga vsaj Kosiču ni nikoli manjkalo: »Prepričan sem, da ni tako malo denarja, da ne bi morali imeti boljših zgodb!«