Po vrnitvi se je danes 24-letna Jovana Milićević iz Postojne odločila o svoji izkušnji javno spregovoriti. »Bodite pametni. Pod nobenim pogojem ne zaupajte neznancem niti bežnim znancem. Ne hodite k njim domov, ne povejte jim, kje ste nastanjeni. In, najpomembnejše, nikoli ne vzemite ničesar od njih. Ničesar!«

Pri 19 letih ste šli sami na potovanje v Carigrad. Pogumna odločitev?

Takšna sem. Rada spoznavam nove stvari, potujem, to imam v krvi. Tudi moja mama je v mladosti sama potovala. V Turčijo me je zelo vleklo, zaradi kulture, ljudi, vere. Ker sem plesala, sem si želela kupiti pravo obleko za trebušni ples. O Turčiji sem sanjala. Ni me bilo strah.

Mama torej ni nasprotovala?

Seveda je, mama kot mama. Skušala me je odvrniti od tega, da bi šla sama. Pa sem ji rekla: »Če tebe tvoja mama ni ustavila, ti ne zaustavljaj mene.« Po končani srednji šoli sem z delom v baru zaslužila dovolj denarja, na spletu pa našla poceni letalsko vozovnico iz Skopja. Ker sem imela sorodnike v Srbiji, sem se odločila, da grem do njih z avtobusom, od tam pa me je na letališče v Skopje odpeljala prijateljica.

Če bi leteli iz Ljubljane, bi bilo mogoče vse drugače?

Verjetno. Na letališču v Carigradu me je že na avtobusu, ki je peljal v letališko stavbo, ogovoril mlajši moški, ki je priletel z istim letalom. Očitno je že v letalu opazil, da sem sama, mlada, neizkušena. Vprašal me je, ali sem iz Slovenije. Videl je potni list, ki sem ga držala. Rekel je, da je bil že večkrat poslovno v Sloveniji, in se začel pogovarjati. Nato mi je pomagal urediti vizum, mi priskrbel taksi in mi predlagal neki poceni hotel.

Hotela niste rezervirali vnaprej?

Ne, žal. Mislila sem si, da ga bom že našla. Naslednji dan se je na moje veliko presenečenje pojavil v hotelu, me poklical prek recepcije, povabil na kavo, predlagal, da mi malo razkaže Carigrad. Na grand bazarju sem nakupila veliko stvari. Ko sem želela kupiti kovček, kamor bi vse to spravila, mi je dejal, da ima enega odveč. Prinesel mi ga je v hotel, potem pa se nisva več videla, ker je odšel, kot je rekel, na službeno pot.

Se niste nič vprašali, čemu je neki popoln neznanec tako prijazen z vami? Vam ni zbudil nobenih sumov?

Da, mi jih je. Toda po drugi strani se mi ni zdelo nič takega, če ustvarim neko novo poznanstvo. Sem zelo družaben človek.

In da vam podari kovček?

O tem takrat sploh nisem razmišljala. Niti na kraj pameti mi ni prišlo, da bi mi lahko kaj podtaknil. Nič nenavadnega nisem opazila.

So pa opazili pri mejni kontroli.

Ekspertiza na sodišču je pozneje pokazala, da so bili v njem štirje kilogrami, dva čistega heroina, preostala dva je bilo nekega prahu. Težko opišem občutek, ko je šla moja prtljaga trikrat skozi rentgen in so me nato odpeljali v posebno sobo. Nihče mi ni nič pojasnil, samo zabrusili so mi, da že sama dobro vem.

Pozneje mi je predstavnik srbskega konzulata – imam dvojno državljanstvo, pomagali so mi na obeh konzulatih – povedal, da v Turčiji delujejo tudi albanske skupine mafije in da nisem ne prva ne edina takšna žrtev. Tudi v zaporu so bila dekleta, ki naj bi jim podtaknili drogo v krtačo za lase, v otroške igrače, prenosni računalnik. Bile pa so tudi »kurirke«, nekatere so vrečke z drogo požirale. Včasih si mislim, da je bolje, da so me ujeli, bogve, kaj bi se mi sicer lahko zgodilo. Strah me je samo pomisliti na to.

Kaj so vam dokazali?

Proti meni niso imeli dokazov, razen tega, da so me ujeli z drogo. Če bi imela denar in bi lahko plačala dobrega odvetnika, se verjetno vse skupaj ne bi tako končalo. Na sojenju smo zahtevali, naj raziščejo zadeve v zvezi s tem moškim, a jih to ni zanimalo. Je pa res, da v Turčiji tudi korupcija odpira vrata. Vem za primer, ko je bilo dekle, obtoženo preprodaje droge, izpuščeno, ker se je izgubil njen dosje.

Ste izvedeli, ali so ga kdaj obsodili?

Do danes nimam nobenih informacij.

Ste se pritožili nad sodbo?

Če zahtevaš prenos izvršitve kazni v svojo domovino, to ni priporočljivo, ker bi upočasnilo postopek.

Toda tudi prenosa v Slovenijo niste dočakali.

Žal ne, čeprav je koprsko sodišče že priznalo turško sodbo. Vendar se je nato postopek vlekel, tako da sem prej prišla ven.

Vam naša država ni dovolj pomagala? V odmevnem primeru Zelenko je njegova hčerka pisala medijem.

Na slovenskem veleposlaništvu v Ankari so res dali vse od sebe, še posebno ataše Andrej Klanjšček. Pri vrnitvi domov pa mi je finančno pomagal tudi Center za socialno delo Postojna in njegova direktorica Patricija Može.

Je konzulat obvestil domače o vašem prijetju?

Običajno turški organi obvestijo konzulat, ta pa svojce. Pri meni je bilo obratno, saj je šele moja mama navezala stik s konzulatom, ko je dobila moje pismo. Telefon so mi seveda vzeli. Iz zapora pa nisem mogla klicati, ker so predpisi takšni, da tujcu šele po posredovanju konzulata odobrijo številke, ki jih lahko kliče. Predstavnik slovenskega veleposlaništva je prišel po mesecu in pol.

Zakaj šele takrat?

Ker je moral prej dobiti dovoljenje.

Kako vam je pomagal?

Najprej je uredil, da sem dobila dovoljenje za klice. Prosila sem tudi za finančno pomoč, ki pa je konzulat ne more dati. Bila sem čisto brez denarja. Ko so me aretirali, so mi vzeli vse evre, pustili so mi 27 turških lir, s katerimi sem kupila potrebščine za osebno higieno. V turških zaporih ni nič zastonj, razen zraka. Hrano, elektriko, vodo, osebne pripomočke – vse moraš plačati.

Koliko to stane?

Minimalni znesek, da lahko preživiš, je okoli 70 evrov na mesec. Nekaj denarja so mi pošiljali od doma, vendar so bili tudi sami v finančni stiski. Zato sem delala.

Zapor organizira delo?

Kje pa. Zapornice smo se med sabo organizirale. Nekaj sem lahko zaslužila s čiščenjem. Tiste, ki so imele denar, recimo prostitutke, so bile »dame«. Raje kot da bi same čistile, so plačale drugim. Na tečajih sem izdelala tudi kakšne zapestnice. V zameno zanje so mi plačale hrano ali kaj drugega.

Iz dobre volje?

Da. Kljub vsemu so bile med sojetnicami tudi dobre osebe. Zavedale smo se, da smo odvisne same od sebe, da si moramo na neki način pomagati in držati skupaj, sicer bi, grdo rečeno, crknile.

Kakšni so bili odnosi med vami?

Dogajale so se grozne stvari, nekaterih še nisem povedala niti svojim. Pretepi, ki sem jih prej videla samo v filmih. Imele smo steklene kozarce, čeprav so bile vse ostre stvari prepovedane, pribor je bil plastičen. Se je pa dalo dobiti tudi britvice. (Pokaže sledi več ureznin na levi podlahti.)

So vas porezali?

Da.

Zakaj?

Ker nisem hotela narediti, kar so mi »šefice« rekle.

Kaj pa pazniki? So bili nasilni?

Porinili so nas recimo na stopnicah, nas uščipnili, brcnili. Ne vsi, nekateri so bili prijazni, a teh je bilo malo. Toda hujše je bilo uničevanje na druge načine. V turških zaporih človekove pravice ne obstajajo. Nekoč mi je sestra poslala dve majčki, belo in zeleno. Zelene mi niso dali, češ da je ta barva prepovedana. Čestitko za rojstni dan, na kateri je bila prilepljena rožica, so raztrgali na koščke. Lahko bi rožico odtrgali, če jih je že zmotila, ker da je ne vem kaj v njej. Vse klice, pošto so snemali oziroma pregledovali in prevajali. Če si želel, da bodo doma dobili pismo, si pisal »lepe« stvari. Najhujši udarec pa je bil, ko me je prišla obiskat sestra, ki je na invalidskem vozičku. Ni mogla vstopiti v stavbo, ker ni prilagojena za invalide, zato sem upravnika na kolenih prosila, ali grem lahko za pet minut ven, z desetimi stražniki, če je treba, pa mi je odvrnil, da jo bom že videla, saj ne bom tukaj trideset let.

Kaj vam je dalo moč, da ste zdržali?

Na neki točki nisem več. Ker ponoči nisem mogla spati, mi je zdravnik predpisal tablete. Nisem jih jemala, ampak zbirala. Neki dan sem jih popila 30 naenkrat. Rešila me je Bena, sojetnica iz Konga, ki je poklicala paznike. Dali so mi nekaj, da sem vse izbruhala. Po tem dogodku sva se z Beno spoprijateljili. Prej nisem imela nikogar, ki bi mu lahko zaupala, zato se je v meni nakopičilo preveč vsega. Ni boljšega zdravila, kot da poveš nekomu, ki gre skozi enake preizkušnje, ker te lahko najbolje razume. Pomagalo mi je tudi, da sem se vpisala na tečaje turščine in ročnih del, ki so jih organizirali v zaporu.

S čim se soočate danes, dobrega pol leta po vrnitvi na svobodo?

Še vedno imam težave s spominom. Ko sem prišla ven, sem vse pozabljala, zato sem poiskala psihiatrično pomoč. Tudi prestrašim se že najmanjše stvari. Pišem knjigo, kar je neke vrste terapija. Predvsem pa si želim, da bi našla kakšno delo.

Sicer pa se je veliko spremenilo. Stvari, ki so bile prej pomembne, zdaj niso več. Kar je bilo prej samoumevno, pa se mi zdi neprecenljivo. Recimo topla voda. Ko se prham, se polivam s tako vročo vodo, da sem potem vsa rdeča. V zaporu ni bilo nikoli tople vode, kvečjemu mlačna, ki smo jo imele trikrat na teden. Tudi hrana, za katero drugi rečejo, da ni dobra, da ni videti dobro, je vsa okusna.

Kaj pa odzivi okolice?

Ko se mi je to zgodilo, sem spoznala, da nimam prijateljev, razen družine. Najboljša prijateljica, ki sem ji poslala pismo, mi ni niti odgovorila. Hudo mi je, da me ljudje obsojajo, ne da bi vedeli, kaj se je zgodilo. S tem bom morala živeti.