Gospod Kovač, kaj ste počeli vsa ta dolga leta, ko se niste ravno pogosto gibali v hokejskih krogih?

Najprej moram povedati, da je bil problem večine fantov iz moje generacije, da smo se iz hokeja umikali z neko grenkobo, zato se tudi nismo veliko vračali. Vsak potrebuje določen čas, da to preboli in se potem lahko vrne k prvi ljubezni. Jaz sem se vmes tako kot vsi ukvarjal z nujnimi stvarmi. Gre za zasebni posel, v katerem sva z ženo še danes. Večkrat sem se približal hokeju in hokejski zvezi, bil sem denimo vodja prve reprezentance po osamosvojitvi, a vedno so te poti malo tukaj, malo tam. To gre približno tako, kot ti življenje omogoča. Odvisno je od razmer, želja in potreb.

Zdajšnje vodstvo HZS vas je že pred časom vabilo, da bi prevzeli funkcijo.

Tako je. Z Dejanom Kontrecem se poznava zelo dolgo, tudi igrala sva skupaj. Ko je postal generalni sekretar zveze, sva se dobila in me je prosil, da bi prevzel funkcijo. Takrat sem bil premočno vpet v posel v zasebnem življenju, povrhu imam še obveznosti s hčerko, ki jo spremljam na profesionalnem teniškem touru. V tistem trenutku mi ni zneslo, da bi se pridružil reprezentanci, v zadnjem času pa so se pri meni zadeve okoli poslovnega dela malo bolj umirile. Beseda je dala besedo. S Kontrecem sva se poleti srečala na kavi in se hitro dogovorila.

V Innsbrucku smo slišali precej pohval na vaš račun, da ste zelo pedantni. Kako bi se opisali?

Zelo vesel sem pohval. Funkcijo poskušam peljati tako kot nekdaj, ko sem bil prisoten v hokeju. Želim biti vez med igralci, trenerjem, organizatorjem in zvezo, ki je sicer nevidna, a poskrbi, da vse teče po načrtih. Ker sem bil igralec, vem, kdaj se moram umakniti in kako moram pristopiti do vsakega posameznika. To skušam narediti po človeški plati. Veseli me, da mi to za zdaj uspeva, in upam, da bo tako tudi v bodoče.

Vaši vrlini sta red in disciplina. Vas je tega naučilo življenje?

Največ sem dobil od vzgoje doma. Razmere so mi takrat omogočile, da sem sorazmerno mlad prišel do članske reprezentance, potem pa je vse odvisno od življenjskih izkušenj, kako priti do napredka in cilja. Iz svoje kože ne morem skočiti. Skušam biti takšen, kakršen sem bil na igrišču. Če je to pravilna pot, me veseli.

Ste sin delavskih staršev. Kakšna je bila vzgoja pri vas doma?

Oče in mama sta bila uslužbenca. O pokojnem očetu lahko povem vse najlepše, mama pa je še vedno živa in mi pomaga. Lahko rečem, da imam zlate starše. Enake izkušnje skušam prenesti tudi na svoja otroka.

Česa vas je naučil šport?

Šport mi je dal nekaj izrednih stvari, ki jih vedno poudarjam v razgovorih, ko beseda nanese na opažanje, da se čedalje manj otrok ukvarja s športom ali umetnostjo. Jaz bi namreč to dvoje izenačil. Šport mi je dal delovne navade. Navadil me je zmagovati in izgubljati, prav tako mi je dal spoznanje, da nobena pot ni lahka, ampak dolga in naporna. Če jo pravilno poprimeš, jo lahko uresničiš. Kdor vse to vsaj približno sprejema, lažje krmari skozi življenje.

V tem duhu ste vzgajali tudi svoja otroka.

Šport je način našega družinskega življenja. Bil sem proti profesionalnemu športu, kajti profesionalni šport je posebna zgodba. Vesel sem, da se tako sin Luka kot hčerka Nika ukvarjata s športom, čeprav sta na koncu skoraj oba pristala v profesionalizmu, ker so tako nanesle okoliščine in je hotela usoda.

Ste kot oče strogi?

Odvisno, ali vprašanje vzameš kot strogost ali načelnost. Od določenih stvari, za katere smo se dogovorili, nisem odstopal. Zdaj verjetno že oba ugotavljata, da je bilo mišljeno pozitivno, saj sta dovolj stara, da razumeta. Verjetno sem naredil kakšno napako, verjetno sem kaj tudi spregledal. Težko se opredelim. Po drugi strani zdaj opažam, da je večja strogost morda lažja malo kasneje, ko je pomembno, da vztrajaš pri dorečenih stvareh.

Kakšen karakter ste imeli v času igralske kariere? Uspelo vam je veliko. Ste bili zelo samokritični?

Določene stvari so mi uspevale tudi zaradi moštva, v katerem sem igral, nekaj lastnosti pa sem prinesel iz otroštva. Predvsem dovolj natančnosti in doslednost, kar je pri branilcih izrednega pomena. To mi je poleg fizičnih predispozicij omogočilo, da sem sorazmerno zgodaj začel igrati na visoki ravni. Težko bi rekel, da sem bil samokritičen. Prej realen. Graja je vedno pot k pohvali. To je reklo, ki ga dostikrat povem hčerki na njeni športi poti. Veste, dokler je trener kritičen in te nadzira, potem to pomeni, da računa nate. Ko te pusti vnemar, potem te je že izbrisal. Bolje je, da si kritiziran, saj boš le tako napredoval, in veš, da ti hoče nekdo pomagati in ti nekaj podati.

Vaša kariera se je zelo hitro vzpenjala. Že pri 16 letih ste bili v reprezentanci. Težko obdobje?

Prehod je bil izredno hiter, a fantastičen. Morda tudi na račun okoliščin in igralcev, s katerimi sem takrat igral. V reprezentanci bi izpostavil Saša Koširja, pri Olimpiji pa Mira Lapa in Bojana Kumarja. To so bili res izkušeni branilci, ki so me jemali resno, kar je v tistem času pomenilo zelo veliko. Zaupali so mi. Niso me postavljali na stranski tir ali me šikanirali. Pred vsako tekmo sem imel pozitivno nervozo, ki pa je že na ogrevanju izginjala, zato sem bil lahko zelo osredotočen na tekmo, na igro. Še danes, ko igram v veteranskih ligah, je tako. Očitno mi je bila ta lastnost dana v zibelko in me je popeljala tako daleč.

Ste dosegli vrhunec na olimpijskih igrah v Sarajevu?

Po tekmovalni plati bi pritrdil vprašanju. Še bolj fantastična pa je bila sezona po olimpijskih igrah, ko sva z Matjažem Sekljem odšla v Beograd k Crveni zvezdi. Tam sem se otresel vseh spon, da sem lahko približno zaigral tako, kot sem si želel. Sezona je bila res izvrstna, takrat sem bil razglašen za najboljšega igralca v vsej Jugoslaviji. Za najboljšega strelca mi je zmanjkala ena točka. To je bil v tistem trenutku moj vrh, a sem naslednje leto končal kariero.

Ker vas niso pustili v tujino, kajne?

To bo držalo. Veste, jaz sem bil že pri 17 letih prvič v Kanadi. V tistem obdobju sem imel dve ponudbi. Če bi prestopil, bi bil sploh prvi, ki bi šel po tej poti. Pred menoj so šli med profesionalce Rudi Hiti, Tone Gale, Viki Tišlar in drugi, vendar vsi neposredno s svetovnega prvenstva. Pri meni je bila odločitev v prvi vrsti neizvedljiva, pa tudi oče je želel, da končam gimnazijo. Tudi takratni predsednik hokejske zveze Borut Miklavčič, pozneje minister za zdravje, mi je svetoval, naj ostanem doma in dokončam šolo. Kasneje je zgodba odplula. Osem let sem igral za reprezentanco in zbral kar nekaj nastopov, a v Jugoslaviji je bilo pravilo, da si šel lahko v tujino šele po 28. letu. Postopoma se je ta letvica nižala, saj je prestop denimo uspel Mustafi Bešiću. Vse sem bil že dogovorjen z italijanskim Asiagom, a so me na avgustovski skupščini zveze izigrali in mi obljubili, da bodo čez tri mesece spet odločali. Seveda je bilo to zame prepozno. Takrat sva z ženo končala fakulteto, obenem pa sem vsem jasno povedal, da obstajata samo dve možnosti. Ali me pustijo v tujino ali pa končam kariero.

Vas je okolje utesnjevalo?

Ne, mi smo igrali kot lažni profesionalci. V Ljubljani so plače zamujale tudi po šest, sedem mesecev. Ker sem že zelo zgodaj začel jemati življenje, s takim načinom nisem mogel preživljati družine. Jasno sem povedal gospodom. Oni so zahtevali profesionalen odnos, čeprav bi morali počistiti tudi pred svojim pragom.

Ste dobili občutek, da vas niso jemali resno?

To se je potem izkazalo za resnično, ima pa moja zgodba še drugi del. Ko sem naznanil konec kariere, me je Janko Popovič kot predsednik Olimpije nagovarjal, naj pridem nazaj. Povrhu so se razmere v našem hokeju nekoliko uredile, a ne za dolgo. Problem našega hokeja je že od vedno, da nihamo iz ene skrajnosti v drugo. Ti nihaji so zelo strmi. Okoliščine so hotele, da se za leto in pol spet vrnem v hokej. Na Danskem so me celo izbrali za tekmo zvezd.

Niste nikdar razmišljali, da bi prevzeli kakšno pomembno funkcijo v hokeju, kot jo je recimo Matjaž Sekelj, vaš dolgoletni sostanovalec in soigralec?

V vsem tem času nisem imel niti časa niti vizije, da bi se vrnil. Pred šestnajstimi ali sedemnajstimi leti sem malo pomagal pri mlajših selekcijah, ko je sin Luka začel igrati hokej, vendar predvsem zaradi svojega veselja. Morda sem se premalo vključil. Opažam, da bi imel pri teh stvareh nekaj smisla, a življenje je kratko. Zdaj je to mimo. Izziv sem našel v tem, da pomagam hčerki v tenisu.

Kam danes pluje slovenski hokej?

Predvsem me žalosti, da so razmere pripeljale tako daleč, da so se Jesenice umaknile. Žalosti me, da so razmere v gospodarstvu tako slabe, da so se športi v Sloveniji začeli dušiti. Šport je pristal na plečih staršev in sorodnikov. Situacija je žalostna in skrb zbujajoča. Predvsem zaradi tega, ker nimamo veliko vrhunskih klubov in ker se čedalje manj otrok ukvarja s športom. To je slabo. Kar se dogaja, je pravzaprav pričakovano, a če bo šlo tako naprej, bo potreben resen razmislek, kakšen šport si lahko sploh privoščimo. Na srečo lahko zdaj mlajši igralci lažje odidejo v tujino in tam poskusijo srečo. Država potem žanje uspehe, čeprav je notranja piramida slaba.

Verjetno se bo treba kmalu soočiti s še več klavrnimi zgodbami našega športa, ki jih je že zdaj veliko.

Ljudje se ne zavedajo, da v tujini gradijo zgodbe na tradiciji, mi pa tradicijo hitro pozabimo. Leta in leta so ljudje potrebovali, da so nekaj dosegli v športu, potem pa smo že marsikaj na hitro in brezglavo porušili. Poglejmo zgolj rivalstvo med Olimpijo in Jesenicami. Vaš kolega mi je malo prej dejal, da smo imeli v Sloveniji že 470 hokejskih derbijev. To je fenomenalno. Dejstvo je, da so bili ti derbiji v zadnjih dvajsetih letih vselej razprodani, zdaj pa takšnega dogodka ni več. Tudi v nogometu peša tekmovalnost med Mariborom in Olimpijo. Takšne tekme so imele pozitivno energijo, dvigovale so skupni športni duh, ki v življenju odplakne negativnost ali melanholijo, ki se vse bolj vraščata v ljudi. Preveč časa bo potrebno, da se bo sistem spet vzpostavil. Brez takšnih dogodkov je življenje za marsikoga pusto. Zdaj govoriva o športu, a o isti problematiki lahko razglabljava, če se dotakneva baleta, gledališča, glasbe... Ti pojavi se dogajajo povsod, kar je skrb zbujajoče za družbo. Ni problem v tem, da družba nima denarja, ampak je preslabo organizirana, da bi vse teklo normalno.